No borders in stable

Pri založbi Klopotec so nedavno izšli trije novi CD-ji, posnetki živih koncertov iz Kluba Štala. Lokavsko jazzovsko središče se ne šali, tamkajšnja dogajanja so pestra, pogosta, oder pa privablja vedno bolj zanimive glasbenike. Med podpisniki, ki imajo največ zaslug za ta preboj, je bobnar Gal Furlan, seveda s celotno ekipo vred, ki deluje v klubu. Plošča je imeniten duel brez mečev, čisto prepletanje dveh kreacij, krasno zapeljevanje poslušalcev v kolektivno akcijo, v muzično avanturo sorodnih, a vseeno popolnoma samostojnih jazzovskih duš.

V zakulisju, no, bolj kot nekakšna srebrnina v trezorju, prepoznavamo tudi percussionista, bobnarja, skladatelja in pedagoga Zlatka Kaučiča, ki je lani (2023) obhajal sedemdeseti rojstni dan. Gal je eden izmed njegovih glasbenih sinov, zato sta album, ki je bil posnet lani na Kaučičev rojstni dan, upravičeno in biblično naslovila Father, Son & Holy Sound. Bolj kot sorodstvena vez v ospredje sili svetost zvoka, njegova eminenca zvok, ki muziki daje življenjski sok. Koncert, ki sta ga uprizorila, je bil nedvomno skiciran z listki: kje, kdo, kako in zakaj ..., kot se spodobi za svobodno in dogovorno ekonomijo glasbene produkcije free jazza; vse ostalo, kreacija, razvoj zvočnega imperija, shema skladbe in njen obelisk, pa so bili prepuščeni naključju, če je kreativnost sploh lahko poimenovana s tem neulovljivim izrazom. Očitno gre za dialog, občasno klepet, nekajkrat nemara kot rahla medsebojna nestrpnost, kar je med prijatelji vedno srčika vsake debate, večinoma pa so-bivanje, so-zvočenje dveh tolkalcev, ki ne priznavata formalnih omejitev in predsodkov. Niti v slogovnem, kaj šele v vsebinskem nastavku, koncept je pač free, sveti zvok je pa luč, ki vodi v jazzovsko kraljestvo. 

Plošča je imeniten duel brez mečev, čisto prepletanje dveh kreacij, krasno zapeljevanje poslušalcev v kolektivno akcijo, v muzično avanturo sorodnih, a vseeno popolnoma samostojnih jazzovskih duš.

Druga plošča, Apple bite, je delo treh. S trobento in učinki žive elektronike se je ukvarjala Hilde Marie Holsen, z violončelom, glasom in efekti je svoje dodal Mariano Bulligan, Gal Furlan, srž in rdeča nit vseh albumov iz Štale, pa je kot bobnar in percussionist na zvočni sliki oral ground, temelj, ki jazz drži v gibanju. Ker ima glasba takega tipa spontano in naravno podstat, je tako vsebinsko in zvočno kot oblikovno nekaj prvinskega, čistega, brez afektiranosti in dramatičnih efektov. Galov ritmični prispevek je v tem primeru oranje ritma z ralom, z leseno pritiklino, ki je najbližje začetkom obdelovanja zemlje. Jazz, kjer se grebe, ležerno sadi, pleve in vzgaja multikulture v najbolj žlahtnem pomenu besede, vznikne kot kal, klica, klic k enosti muzike vobče. Krasno delo, ki le nekajkrat zbezlja, na primer v drugem delu šestega ugriza, ter nehote poveliča vzporedne vrtnine, kot so pleveli in drugi podobni poganjki, ki so prav tako sestavni del kultivirane krajine. Zelo domiseln odmik, čeprav verjetno bolj intuitivne kot konceptualne narave. 

Sedem ugrizov v jabolko skušnjav in spoznanj, sedem izzivov, sedem skladb, ki so prepletene v kito in skoraj monolitno povezane, nekako po principu magičnega recepta sedem-v-enem. Lepo se zlivajo, prelivajo, vse teče kot namazano, glasbeniki so vživeti, polni potence in kreirajo novi svet, novo življenje, novo bit, ki se rodi, raste in na koncu ponikne v tišini.

Tretji CD ima pomenljiv naslov Beneath of the Forge (Pod kovačnico) podpisujejo pa ga percussionist Lê Quan Ninh, flavtist Massimo De Mattia in tolkalec širokega spektra Gal Furlan. Tu smo v ultra sodobnih shemah free jazza, manj je raziskovanja v smislu odkrivanja novega, več je tekočega dogajanja, sprotnega izmišljanja, in obratno, kot pač pritiče tej zvrsti glasbe. Nič nas ne more presenetiti, v bistvu se znajdemo sredi koncepta nekakšne »nove primitivnosti«, novega začenjanja muzike, rojstvu konca glasbe, kot smo jo občudovali od začetkov civilizacije do nedavnega. No, še nismo čisto tam, veliko je vzporednih dogajanj, svet pa še nikoli ni bil taka zvočna mavrica, kot je danes. Ritmi so še, in to blizu nagonskemu utripu, melodije so tudi, a kot glasovi iz temeljev krika, harmonsko se zvoki spajajo v magmo in so bolj lava kot organizirani kubus. Geslo bi bilo: gremo v prazvok, tudi v hrup in potem iz vsega tega primarnega (iz)vlečemo kontekst, nemara zgodbo ali pa nič od tega, le strukture, ki nas mrežijo od kaosa do kaosa, od hrupa do hrupa, brez možnosti tišine, ki bi tiščala dol in klicala po intimi, ne, le vzbrst in eksterier. Odlično izvedena improvizacija, res navdihujoča, polna difuzije in implozije v eksploziji, kjer se vse seseda vase, obenem pa trepeta, rohni, kliče, joče, hrepeni ... 

Kot rahlo počasnega poslušalca me vedno bolj zanima, kam me bo muzika še zvlekla, kje se bodo povezale stare in nove stvari, kakšen trans ali bolje transformacija me še čaka. V Štali so na dobri poti, da spet vzpostavijo novi »poziv in odgovor«, značilen za improviziranje že od pradavnine, ampak tokat ne toliko med glasbeniki, ampak na relaciji izvajalec – poslušalec. Slednji je vedno bolj neposredno klican k odgovornemu poslušanju, k reakcijam, k sodelovanju v duhu, vsaj mentalno, če že ne preko orodij. Čakam le še, da se poslušalcem razdelijo preprosta zvočila, da bo kozmičnost muzike vseobsežna in skupna. Sun Ra bi bil vesel. Čakam na CD No borders in stable, kjer bomo zborovsko ustvarjali in muzicirali. Šala, ali pa tudi ne.