Noč slovenskih skladateljev v izvedbi Ansambla za sodobno glasbo MD7

V sodelovanju s Festivalom Ljubljana in 39. Slovenskimi glasbenimi dnevi je v Viteški dvorani Križank potekala Noč slovenskih skladateljev, na kateri so se predstavili Blaženka Arnič Lemež, Vladimir Batista, Pavel Dolenc, Timotej Kosovinc, Igor Majcen, Tilen Slakan, Emil Spruk in Žiga Stanič. Po zaslugi Ansambla za sodobno glasbo MD7 smo dobili pravi vpogled v njihova dela. Noč slovenskih skladateljev je s preglednim programom novitet dopolnila 39. Slovenske glasbene dneve, tako da smo v tednu dni dobili res celovit vpogled v slovensko glasbeno ustvarjalnost. Društvo slovenskih skladateljev je pri tem odigralo bistveno vlogo in ostaja ključni akter naše glasbene produkcije. Ansambel za sodobno glasbo MD7 je eden redkih ansamblov, ki se posvečajo tovrstni glasbi. Izvedba navedenih del je razkazala ne le njihove izvajalske sposobnosti, pač pa je odražala tudi očitno naklonjenost poustvarjalcev za tovrstno ustvarjalnost. In prav ta kombinacija nam je nova dela približala v vsej izvirnosti in neposrednosti. 

Izrazito so navdušile Glasbene refleksije za klarinet in vibrafon Blaženke Arnič Lemež. Že izbor glasbil kaže na kontrastnost in med njima se je vila ponavljajoča se tema na zamišljen in prefinjen način, ki nas je osvojil s svojo zamaknjenostjo. Rahli zvok vibrafona se je odlično dopolnjeval s toplo dikcijo klarineta in mu dajal zasanjani pridih, njun mehki dialog pa je izzvenel kot razgibano muziciranje, ki je odstrlo dinamično pestrost in ritmično razgibanost. Skladba Oaza ptice za vibrafon, klavir in violončelo Vladimirja Batiste temelji na melodiji, iz katere veje melanholija in v njej odseva jazz. V nadaljevanju skladbe se je melodija v skupnem muziciranju izčistila in se nato živahno prepletla v triu do sola na čelu, ki je odražal značaj dela – zasanjani preplet klasičnega z jazzom. Pavel Dolenc se je pri komponiranju Rapsodične fantazije za klarinet in klavir navdihoval pri ljudskih pesmih, ki jih je citiral in nato obdelal v variacijah. Pri obravnavanju ljudskih viž se je poslužil sodobnejšega glasbenega jezika, ki pa ni segel v modernizem. Pokazal je pristno veselje za ljudski melos in pri tem tudi v lastni obravnavi upošteval značaj vseh treh pesmi, vse do humorne sklepne prekmurske Plesala sem, plesala. Zabrisane sence za violončelo Timoteja Kosovinca so nas povrnile v svet sanjavosti oziroma stanja med budnostjo in spanjem. Skladba se vije kot solo ekspertiza, ki je bila izvedena s kančkom otožnosti in umirjenimi gradacijami, ki so vodile v izpovedni višek, ta pa je ritmično sledil celoti. Barvna podoba violončela je lepo sovpadala s skladateljevo idejo in poslušalec si je lahko z zaprtimi očmi resnično pričaral podobe, ki se spremenijo v svet sanj. 

Žiga Stanič je skladatelj široke razgledanosti in raznoterih zanimanj. Skladbo Bis si je zamislil kot »mikroskopski pogled v tkivo takšnega koncertnega vložka«, napisal pa jo je za klarinet, pozavno in violončelo. Ta glasbila je uporabil kot navdih za izvajanje širšega nabora zvokov ob spremljavi elektronike, ki je njihovo izvajanje vedno bolj preplavlja kot odmev nanje in se manifestirala kot njihov splet. V sklepu smo zaslišali ponovitev na inštrumentih, s čimer je dogajanje tudi zamrlo. Stanič je pokazal neumorno žilico za raziskovanje in pri tem oblikoval optimalno dolgo zvočno epizodo, ki je delovala kot zanimiv eksperiment. Odlični Sam za klarinet solo Igorja Majcna je ponudil razburljivo kuriozno melodijo, izraslo iz dialektike med racionalnim in čutnim, med visokimi in nizkimi legami, pri čemer se je poigravala z vzpenjajočimi se zaporedji in izražala barvitost glasbil kot vir navdiha. Skladatelj je skladbo razdelil na tri dele, ki zapopadejo protislovje med racionalnostjo in čutnostjo, eskapado čutnosti in pomirljivo sintezo obeh. Gre za izrazito muzikalično in hkrati intelektualno delo, polno idej in presenečenj. Tilen Slakan je Aquarius za violo, violončelo in vibrafon zasnoval kot segment iz cikla skladb za horoskopska znamenja, v katerih želi očrtati njihove osebnostne poteze. Izmenjujoči se soli nastopajočih so se povezovali s skupnim izvajanjem, ki je delovalo kot komentar. Vibrafon je ustvarjal napetost, medtem ko sta viola in violončelo izmenično zastopala razpoloženjske menjave, ki so ustrezale karakteristikam vodnarja. Skladba je s svojo melodično razgibanostjo resnično navdihujoča. Koncert se je zaključil s skladbo Prideš, odideš za klarinet, violončelo in violo Emila Spruka. Posamezni toni na violi so se postopoma sestavili v motiv in se dopolnjevali z violončelom, na ta duo pa se je odzval klarinetist s svobodno melodijo, ki je bila dinamično razigrana in je barvito parirala preostalima glasbiloma. V počasnem delu so se izvajalci bolj povezali v dramatični igri, ki je prišla do izraza zlasti v crescendu in se postopoma začela umirjati. V sklepnem delu se je ponovil uvodni vzorec, le da v obratni smeri, in se zaključil z violo solo. Kljub osrednji pomiritvi sta bila viola in violončelo v kontrast klarinetu, skupaj pa so delovali kot dogodek, ki se izvije in umakne v tišino, kar je dalo skladbi poseben čar.

Noč slovenskih skladateljev je s preglednim programom novitet dopolnila 39. Slovenske glasbene dneve, tako da smo v tednu dni dobili res celovit vpogled v slovensko glasbeno ustvarjalnost. Društvo slovenskih skladateljev je pri tem odigralo bistveno vlogo in ostaja ključni akter naše glasbene produkcije. Ansambel za sodobno glasbo MD7, ki ga sestavljajo Jože Kotar, Žan Tkalec, Franci Krevh, Luca Ferrini, Maja Rome in Igor Mitrović, je eden redkih ansamblov, ki se posvečajo tovrstni glasbi. Izvedba navedenih del je razkazala ne le njihove izvajalske sposobnosti, pač pa je odražala tudi očitno naklonjenost poustvarjalcev za tovrstno ustvarjalnost. In prav ta kombinacija nam je nova dela približala v vsej izvirnosti in neposrednosti.