Nova pojavnost žlehtne kozmonavtike

Že ob izidu prvenca Toyomi leta 2020 je bilo jasno, da ima Zhlehtet kot eno mnogih konceptualno idejnih osišč Roka Zalokarja ogromno plodnega potenciala za nadaljnja razvijanja. Zalokar ga je že v osnovi zastavil kot materializacijo specifičnega tipa delovnega procesa (vse prej torej kot bend ali kolektiv z ostro določenim izraznim podnožjem) in na prvem albumu je ta vključeval pretkano kombinacijo izrazito heterogenega nabora posnetkov improvizatorskih kontekstov, produkcijsko vešče tehnične senzibilnosti in teksturno živopisnega kolažiranja, zvedenega na kozmično estetsko paleto. Idejna podstat projekta je bila ambiciozna, zvočni rezultat navdušujoč. Hkrati bi lahko rekli, da je Rok s Toyomi zapopadel ustvarjalni proces, ki je domači improvizatorski srenji še vedno nekoliko tuj, proces, ki se v veliki meri ukvarja s studijskim eksperimentom, pretežno osnovanim na delno vodeni, hoteni improvizaciji in produkcijskem manipuliranju, za tem pa celostnem organiziranju v stanovitno glasbeno pripoved. V naslednjih obdobjih je bil Zhlehtet v raznih živih nastopih pojavnostno precej mnogoter projekt, a lansko leto se je vendarle dokončno izkazalo, da gre za izrazno večno variabilno tvarino, in to tudi v delovnem procesu snovanja albuma. Zhlehtet s Portals Vol. 1 pozornost nameni melodični in pretežno tonalni generaciji v Zalokarjevih skladateljskih okvirih in formalnih izhodiščih, se s tem izrazno prelevi v organsko, muzikalno gibčno tvarino, ne da bi izgubil kozmični estetski temelj. Če so se na Toyomi kazali fundamenti plodnega eksperimentalnega delovnega procesa iz studia, si nova plošča dovoli bolj poljudno postopanje in stavi na interaktivno graditeljstvo, kar pa ne pomeni nujno, da se povsem izgubi težnja po izvirnosti, le uperi se v zmernejši kontekst sodobnega jazza. Za zdaj je to ena bolj ambicioznih domačih jazzovskih postav mlajše generacije.

Ob koncu lanskega novembra je izšla plošča Portals Vol. 1, postava Zhlehteta pa je ohranila zgolj dva člana iz obdobja pripravljanja prejšnje. Ostal je seveda mašinfurar Rok in poleg njega vedno oprezni basist Jošt Drašler, na novo pa so se pridružili Lenart De Bock na saksofonu in flavti, Boštjan Simon na drugem saksofonu in basovskem klarinetu ter mladi ilirskobistriški tolkalec Žiga Smrdelj, ki je med drugim Vazzov koncertni bobnar in soustanovitelj neosoulovske formacije Wckd Nation, ki zadnje čase z Zalokarjem sodeluje relativno redno in se tako vedno bolj preizkuša tudi v eksplicitno robnih jazzovskih kontekstih. Kar se narave novega albuma tiče, hitro postane jasno, da se je Zalokar tokrat prvič globinsko posvetil grajenju stanovitnejših struktur, torej bolj pretehtanemu komponističnemu delu, in srž delovnega procesa premestil v živo izvedbo, v močno interaktivno, kolektivno godbeno situacijo.

Portals Vol. 1 po svoje vsekakor ostaja zvest že omenjenemu kozmičnemu estetskemu temperamentu. Ta se podobno kot na Toyomi utelesi v izraziti teksturni širini, s to pomembno razliko, da je sopostavitev vsebine na novi plošči bistveno bolj organska, živa, manj arbitrarno nameščena. Njena kozmičnost ni toliko v nepojasnljivi vesoljski tujosti kot v osupljivi barvni in teksturni širini – inštrumentalno vendarle ne gre za kakšen nemogoče ekscentričen kvintet. Velik del novega zvoka je Zalokarjev električni klavir Wurlitzer, inštrument s čudovito mehkim in svojsko prepustnim, po drugi strani pa udarnim in ostrim barvnim značajem (predvsem ob bolj grobi artikulaciji); na njem je v poznih petdesetih navsezadnje žel uspehe tudi jazzovski kozmonavt par excellence, Sun Ra. Poleg tega je tu še presenetljivo hvaležna zvočna podoba De Bockove flavte, zračna in graciozna podoba, povsem usklajena s Simonovim elegantnejšim, sredniškim, a neprecenljivo čuječim solističnim postopanjem. Verjetno najbolj poveden primer slednje kombinacije je skladba Line for Our Past Selves, kjer se v barvnem prepletu električnega klavirja in sintetizatorja v polnosti razodene opisana širina ter Zalokarjev izostreni občutek za funkcionalne sprotne variacije v tonu.

Kozmični značaj albuma pa ni vselej tisti, ki v zadnji instanci izkleše celostno podobo plošče. Nekoliko bolj pomenljiva se zdi formalna zasnova kompozicij, saj se Portals Vol. 1 tu najbolj oddaljuje od idejnega in estetskega zaledja predhodnika. Po drži so skladbe na več mestih pravzaprav pravnomočno rokovske, to je atraktivno priljudne, v uporabljenih frazah in motivih precej nekonfliktne, brez večjega izkazovanja afinitet do disharmoničnih izpeljav. So primeri, denimo v komadu Staircase Spiral, ko zasedba v gibkem stopničastem postopu vsej teatralnosti navkljub ostaja izrazito gibka, plastična, zaporedje intervalov pa občutno pretehtano in prefinjeno. Podobno se predstavljajo posamezne solaže. Povečini so tonalno osredinjene, vezane na osrednje motive v skladbah in v splošnem prej igrive, melodično tenkočutne kot pa raziskujoče ali perverzno hermetične. Drašler tu opravi ogromno pomembnega dela, njegove opolzke in zvito repetitivne fraze večkrat igrajo vlogo tonalnega sidrišča z opazno ekspresivnim značajem, okoli katerega se pletejo širše bitke inštrumentalnega plastenja. Rezultat je gostobesedna in mestoma tehnično širokopotezna godba, ki je dragoceno gostoljubna, predvsem pa emotivno in avratično dojemljiva, plodno sugestivna in izredno mikavna.

Zhlehtet s Portals Vol. 1 pozornost nameni melodični in pretežno tonalni generaciji v Zalokarjevih skladateljskih okvirih in formalnih izhodiščih, se s tem izrazno prelevi v organsko, muzikalno gibčno tvarino, ne da bi izgubil kozmični estetski temelj. Če so se na Toyomi kazali fundamenti plodnega eksperimentalnega delovnega procesa iz studia, si nova plošča dovoli bolj poljudno postopanje in stavi na interaktivno graditeljstvo, kar pa ne pomeni nujno, da se povsem izgubi težnja po izvirnosti, le uperi se v zmernejši kontekst sodobnega jazza. Morda so nekateri poskusi formalne cikličnosti sprva res nekoliko nejasni (dvojno zapopadenje sintetičnega basovskega ostinata v prvem in drugem delu skladbe Phantom Line 15, dvakratni nastop Drašlerjeve prekajene linije v Able-Bodied in Embodied), vendar se celostno album vsekakor izkaže kot odraz imenitne godbene sredine. Za zdaj je to ena bolj ambicioznih domačih jazzovskih postav mlajše generacije.