Novi novi novi novi dub?

V lokalni dubovski kontekst je plošček Big Bug dvojca Darla Smoking najbrž priletel kot meteorit. Kot prvenec še precej grob, a zaradi kilometrine Naca in Brgsa robusten kos glasbene tvarine, ki se je za bolj nepodučene vzel pravzaprav od nikoder, medtem ko so drugi Naca že prej poznali kot elektronskega producenta, Brgs pa se je v svoji seriji Slices of Old Continent nadrobno ukvarjal s semplanjem terenskih posnetkov s področja afriške celine.

Za milje slovenskega duba se zdi, da je shematsko vpet v institucionalne prakse tipa Dub Lab in Riddim Operator, ki suvereno peljejo dubovsko zapuščino po lastnih kolesnicah in jo predstavljajo širši publiki, skorajda kultni status je mogoče pripisati Dubzilli in Kantrimanu, sredinskim dubovskim manijakom dolgega trajanja, na drugi strani pa se formalna oplajanja duba dogajajo na najmanj pričakovanih poljih medžanrskega bendovskega ustvarjanja (denimo Bast, Intimn Frizurn, Sportbilly krši embargo, mnogo očitneje pri Kali Fat Dub itn.), kjer je dubovski sediment viden le v fragmentih in kjer se od duba luščijo posamezne plasti, s tem pa se okruški vse bolj odmikajo od originalnega družbenopolitičnega konteksta žanra, dokler ne postanejo del nove celote, novega eklekticizma forme, ki je ni mogoče vpeti nikamor drugam kot tja, kamor jo vtikajo izvajalci sami. Prav zato se je najbrž na začetku tega desetletja pod okriljem mariborske Kible (kot tenki severni okljuk slovenskega dubovskega polmeseca med Dolenjsko, Posavjem in Štajersko) začelo spraševati o udomačevanju dubovskega zvoka, ki je prerasel v tavtološko rečenico, da lahko »dubovski zvočni izraz socio-političnih in kulturnih sprememb prevedemo in manipuliramo v sleherni lokalni žanr in kulturo«. Nekakšen repozitorij uresničitve takšne ideje je bila kompilacija Fraj ton dub iz leta 2011, na kateri se je pojavil pester nabor lokalnih glasbenikov, kjer je mogoče v luči priključitve duba lokalnemu kontekstu slišati najdomačnejše akorde diatonične harmonike, srbsko narodno muziko v drgetajočem arpeggiu, pa tudi nekaj radikalnejših kompozicij, ki se s svojim ogibanjem logiki na prvo žogo umeščajo med najzanimivejše poskuse dubovske transformacije na Slovenskem. Nekako vse do letošnjega leta, ko je pri vedno navdušujoči založbi Kapa izšel prvenec dvojca južnega kraka dubovskega polmeseca, dolenjskih mlado-starih Naca in Brgsa, ki sta album snovala in tapkala skupaj, v živi izvedbi pa Brgs upravlja s perkusivnim delom, medtem ko Nac prevzame vajeti nad vsem ostalim.

Ob poslušanju albuma Big Bug nikakor ne moremo skriti navdušenja. Napetost, ki se vzpostavlja med basovsko-perkusivno matriko, metronomskim drncem, shematičnostjo preživetega duba in na drugi strani logiko semplanja, ki je karseda nasilna, saj v nekem trenutku reže izredno silovito, spet drugje pa pušča skorajda celotne komade, ne da bi se ujela v pasti klasične forme remiksa, je dobro premišljena kvaliteta prvenca in njen glavni adut. Logika semplanja je naključna in se ne ponavlja, kot generator stalnosti pa delujejo shematsko natančna basovska spodvijanja in perkusivna gladkost – tiste vrste gladkost, ki marsikateremu poslušalcu že štrli iz ušes in kot nekajtonska utež pritiska navzdol. In kot gladkost je tudi linearna, s tem pa sledi tistim zapovedim žanrskih umestitev, ki določeno skladbo s svojim gnoseologizmom in preprosto vnaprejšnjo razdelitvijo strukturnih mest v nekem glasbenem okviru, omejenem s časom in produkcijskimi (v obeh pomenih te besede) sredstvi, ob hitrem prepoznanju in domačnosti posamezne kompozicije zamejijo v trivialnost, ponovljivost in s tem prislovično problematičnost njihovega obstoja. 

Logika semplanja deluje kot nekakšna notranja zunanjost in je protipol trivialnostim ritma, ki se mestoma izvija iz grobega primeža klasičnih praks, in to ne le s svojo umestitvijo in razvrstitvijo, temveč tudi z natančno predhodno izbiro, brskanjem po zaprašenih vinilih, širokim razponom materiala, predvsem pa z njihovo težko umestljivostjo. Zdi se, da je Darla Smoking z albumum Big Bug kljub radikalni razdomačenosti, zavezanosti postmodernemu svetovljanstvu, ki kot da presega vse meje in teritorije, karseda produktiven izdelek predvsem za lokalno druščino elektronskih in ožje dubovskih zanesenjakov ter odpira prostor za razmislek o ustvarjanju v nekem žanru. Nujnost razpiranja matrike, sheme, ki je inherentna dvojcu, kaže, da se bodo najbrž naslednji poskusi ukvarjali predvsem z vprašanji preciznejšega semplanja in destratifikacije ritma. (A ob tem moram priznati, da oboje ni nujno združljivo.) S tem bi se meteorit, omenjen na začetku, do neke mere obrusil. In mogoče manjša grobost paradoksno v tem smislu pomeni večjo nasilnost, nekakšno muslimgauzeovsko totalno destrukcijo in silovito apropriacijo, ki pa v neskončnem število posnetkov, lastnih remiksov in fragmentov vendarle pusti pečat singularnosti in predvsem produktivnega razvoja žanrskih obrazcev. Glasba dvojca Darla Smoking, ki bi lahko izvirala s kateregakoli konca sveta, izkazuje globoko poznavanje lokalnega konteksta, njenih potencialov ter predvsem številnih slepih peg, s tem v mislih pa ga lahko postavimo na čelo dubovskega zvoka tu in zdaj, ki na takšen sunek morda niti ni bil zares pripravljen.