NPK- Nekaj je Potrebno uKreniti!

Igranje s kratico Nacionalnega programa za kulturo (rok za pripombe na osnutek NPK podaljšan do 15. julija!)  je lahko zabavna reč. Branje osnutka NPK v delu, ki zadeva glasbo, pa precej manj. O čem govorim? To, da polje glasbene umetnosti in njenih podpornih, finančnih, institucionalnih in izobraževalnih mehanizmov na Slovenskem skoraj v celoti obvladuje klasično-resno-orkestralno-operno-baletno-abonmajska sfera in da so vsi drugi glasbeni žanri in pojavnosti porinjeni v drugo ligo, ni nič novega. In v tem smislu skoraj popolne uzurpacije dikcije aktualnega osnutka NPK za področje glasbe v prid klasični sferi niti ne moremo imeti za presenečenje, pa vendar je presenetljivo, da se je izvršila v taki meri in v takem nasprotju s precej bolj odprto in sodobno naravnano dikcijo prejšnjega osnutka iz februarja letošnjega leta.

Za kaj pravzaprav gre?

V tem tednu se je iztekel prvotni rok za oddajo komentarjev na novi osnutek NPK. Do sedaj se res nisem ukvarjal in nisem imel potrebe ukvarjati se s kulturno politiko, vsaj neposredno ne. Ukvarjam se z glasbo večino svojega življenja, nekaj malega sem igral (začel sem pravzaprav s klarinetom, pihalnim orkestrom, preigraval Mozarte, Beethovne, Strausse, Ajdiče …, da ne bo kdo odmahnil z roko, češ da še en klasični ignorant nekaj bevska iz nespoštovanja do klasike), v glavnem pa se imam za operativca, posredovalca glasbenih vsebin, ki so manj slišane in za katere sem prepričan, da so vredne večje pozornosti. In ko se tako nizajo izkušnje, informacije in komunikacije in ko spoznavam, do kakšne stopnje je državno podprta in profesionalizirana sfera popularne glasbe v Belgiji, Holandiji, Avstriji, kako ima lahko najradikalnejši norveški eksperimentalni nojz duo MoHa državno podprto evropsko turnejo, kako lahko švicarske legende industrial rocka Young Gods pridejo v Ljubljano za malodane drobiž, ker jim ostalo sofinancira država, kako ima lahko poljska indie scena državno podprti promocijski fokus na najpomembnejšem evropskem alter festivalu Primavera Sound, kako lahko francoski Music Export Office pošilja radijskim postajam po vsej Evropi kompilacije s svežo francosko pop, rock, world, jazz, elektro produkcijo, kako imajo lahko Estonci vse odmevnejši showcase festival Talinn Music Week …, se ozrem na domače polje in skozi statične okope institucionalizirane resne glasbe in skozi izgubljenost, brezciljnost, raztepenost in neresnost popularne glasbene sfere uzrem besedilo osnutka NPK-ja, ki bo krojil bližnjo prihodnost slovenske glasbene umetnosti in ki ubira smer, nasprotno od zgoraj opisanih primerov, in si ne morem kaj, da ne bi zaklel in pljunil v roke in na tipkovnico. Zlasti ker se zavedam, da v mali, razpršeni, preveč samozadostni, preveč amaterski, preveč skregani, preveč zafrustrirani, preveč ogroženi, preveč apatični in preveč cinični sceni (scenah) popularne ali pa – po dikciji NPK – sodobne urbane glasbe ni reprezentativnih varuhov interesov, ki bi se zganili in reagirali na izrinjanje celotnega spektra sodobnih glasb iz posvečenega območja glasbene umetnosti.

Sledi del uvoda v komentar k osnutku NPK, ki sem ga kot predstavnik CUK Kina Šiška napisal in poslal na Ministrstvo za kulturo.

»Bistvo problema se jasno kaže že v uvodni opredelitvi javnega interesa v glasbeni umetnosti. V uvodnem stavku se kot javni interes izpostavijo orkestri, glasbeno scenski ansambli in zbori. Torej glasbene inštitucije in forme, ki se skoraj izključno nanašajo na klasično glasbo in glasbeno-scensko umetnost. Dikcija uvoda vseh ostalih aktualnih glasbenih praks, ki so se razvile v zadnjem stoletju in ki živijo pretežno zunaj institucionalne orkestralno-ansambelske platforme, potisne ponovno v drugorazredno, če ne marginalno vlogo. To postane še toliko očitneje v poglavju o ciljih in ukrepih, kjer lahko pogojno najdemo kvečjemu enega ali dva ukrepa ali kazalnika, ki ne referirata izključno na inštitucionalizirano orkestralno, operno-baletno, abonmajsko platformo. Prav tako med odgovornimi za izpeljavo ukrepov nikjer niso navedene NVO. Bolj očitne marginalizacije neklasičnih oblik in zvrsti glasbene umetnosti si ne moremo zamisliti.

Menimo, da je skrajni čas, da se zbudimo v 21. stoletju, odpremo ušesa, nehamo glasbeno umetnost enačiti zgolj s klasično glasbo in pripoznamo pomen glasbenih oblik, žanrov, ki so se razvili in oblikovali v zadnjih sto letih, ki so v kulturno razvitejših državah že dolgo enakopravno vključeni tako v akademsko sfero in glasbene inštitucije kot tudi v mehanizme javnofinančne podpore, po drugi strani pa so s pomočjo podpornih mehanizmov razvili močne veje kulturne industrije. Govorimo o pisanem spektru glasbene ustvarjalnosti, ki jo ponekod (npr. naziv predmeta na Filozofski fakulteti) zajema krovni termin »popularna glasba« in ki je v Osnutku omenjena zgolj mimobežno kot »sodobna urbana glasba«.

Če v polju likovne umetnosti Osnutek lahko pripozna enakovreden pomen tradicionalnim in sodobnim ustvarjalnim praksam ter jih poimenuje (video, body performance, land art itn.), ne vidimo razloga, da se aktualne realnosti ne bi pripoznalo tudi v polju glasbene umetnosti in se tako – 30 let po tem, ko je legendarni francoski kulturni minister Jack Lang v svojem ministrstvu vzpostavil oddelek za rock in drugo sodobno glasbo – pripozna legitimnost in umetniško vrednost sodobnim glasbenim praksam, kot so jazz, rock, soul, elektronska glasba, prosta improvizacija, zvočna instalacija, eksperimentalna glasba, hip hop, kantavtorstvo, world music, audio-vizualni performance in vsem njihovim derivatom.
Dikcija Osnutka prav tako kot termin »glasbena umetnost« tudi termin »kakovostna glasba« enači s klasično glasbo, in menimo, da je to nedopustno, saj kakovost v nobenem polju ni odvisna od žanra, in da so znotraj vsakega žanra tako kakovostne kot tudi nekakovostne vsebine. Termina »kakovost« nikakor ne more uzurpirati le eden od glasbenih žanrov.«

Na priloženem pdf linku si lahko preberete podrobnosti komentarja in predloge tudi za poglavja o kulturni vzgoji, medijih, mednarodnem sodelovanju in kulturni industriji

Naj še enkrat poudarim, da namen tega zapisa nikakor ni nasprotovanje pomenu klasične glasbe in vseh njenih institucij. Poskušam samo opozoriti, da se je v realnosti pojem glasbene umetnosti v zadnjem stoletju razširil na mnogotere glasbene prakse, kar bi morali končno zaznati in priznati postavljavci prioritet v kulturni politiki, delivci javnih sredstev, snovalci smernic v glasbenem izobraževanju in, med drugim, na novo, enakopravneje razdeliti javni denar, namenjen glasbenim umetnostim.

Pozivamo vse, ki vas moti diskriminatorno obravnavanje sodobnih urbanih (popularnih) glasb v osnutku NPK, da sledite linku v podnaslovu, si preberete vsaj poglavje o glasbenih umetnostih (čeprav to področje usodno zaznamujejo tudi poglavja o kulturnih industrijah, medijih, kulturni vzgoji in mednarodnem sodelovanju) ter svoje komentarje pošljete na gp.mk@gov.si. Do vključno ponedeljka, 15.7.!
 

Priloga: Komentar k osnutku NPK