O prelivanju, o ustvarjanju, o procesih v času

Pred menoj je še pisanje zadnjega poletnega prispevka za rubriko Mnenja v Odzvenu. Tokrat je moje okolje, v katerem sedaj tole zapisujem, poletno, obmorsko, počitniško in predvsem vroče. Interneta nimam na voljo, izmed knjig je mali izbor skupne knjižne nabirke. Torej se lahko zanesem le na lastno glavo, kjer pa spomin oziroma pozabljanje kar spretno čisti navlako, vmes pa se znajdejo letnice, imena, podatki. Torej bom vpregla nekoliko večjo dozo domišljije. Če je bil prvi zapis le nekoliko obrnjen v prihodnost, izhajal pa je iz sedanjosti, sta naslednja črpala iz preteklosti. V tokratnem sestavku se torej lahko posvetim ugibanjem o prihodnosti, prihodnosti umetnosti, sodobne umetnostne glasbe, oziroma pustim, da domišljija nekoliko zapluje po svoje.

Če bi sklepali o razvoju umetnosti in posebej glasbene glede na današnje trende, bi še dalje govorili o shizmi, razcepu med množično kulturo, kjer se v segmentu razvoja stvari močno banalizirajo, in umetnostnimi smermi, kjer prihaja do razpršenosti delovanja občutljivih, izobraženih umetniških osebnosti, ki s svojim delom izkazujejo slogovne izbrušenosti, ki pa se v manjši meri kot nekoč, seveda zaradi mnogih vzrokov, uspejo plasirati kot pomembni umetniki. Nadaljnji razvoj kot posledično nadaljevanje današnje situacije je najbolj verjeten in logičen. Ob tem je prisotno prepričanje, da le množična kultura ne more povsem prevladati, glede na močne energije, ki so vendar prisotne v umetniški ustvarjalnosti. Obstaja pa bojazen, da se bo dogajanje na umetnostnem polju še bolj koncentriralo v velikih središčih zaradi nadaljnjih reduciranj finančne platforme. V primeru pa, da bo prihajalo do še večjega ozaveščanja ljudi v smislu odgovornosti v vseh segmentih njihovih aktivnosti (in se bo na primer danes prevladujoča že kultna skrb za lastno zdravje prenašala na skrb za blagostanje zemlje in vseh ljudi), bo morda tudi umetnost lahko zavibrirala v mnogih ljudeh, ki si želijo duhovno napredovati in razumevati pojavnost iz več pogledov in dimenzij. Pri tem verjemimo, da se bo potek odvijal postopno in da tako osveščanje ljudi ne bo posledica hujšega pretresa, kataklizme.

Ta druga opcija, da bi se globoko v svet umetnosti v smislu njenega razumevanja in doživljanja, podajalo več in več ljudi, pa vključuje določena povezovanja med področji in skrb za privlačno posredovanje umetniških dogodkov in sicer v kar najboljših izvedbah. Nekaj teh vzorcev prepoznavamo že sedaj, ko so na primer oblegani muzeji oziroma galerije sodobne umetnosti, predvsem v svetovnih kulturnih centrih, kjer uspejo pripraviti privlačne razstave in vodstva. Tem ob bok gredo pomembni festivali sodobne glasbe, ki so razprodani mesece vnaprej, kamor se zgrnejo predvsem profesionalni glasbeniki ali ljubitelji iz vsega sveta. In da ne pozabimo filma, kjer se tudi uveljavljajo umetniški filmi ali pa segmenti tega prodirajo v komercialni film. Če pogledamo pozitivno, so ugodna tla za razvoj za umetnost dojemljivih ljudi v neki meri današnji trendi socialnega vedenja mladih, ki se veliko več kot nekdaj družijo med seboj, živijo tudi nočno življenje, ko je čas tudi za premislek, premlevanje idej, za skupne entuziazme, se zbirajo tudi na kulturn(ejš)ih prireditvah, kjer se po malem le zasejejo tudi semena umetniških potencialov.

Šola caplja za časom, le kdaj pa bo (tudi pri nas) postala kraj, kjer bodo otroci in mladostniki lahko razvijali svojo ustvarjalnost na vseh vsebinskih področjih in se tako pripravljali na delovanje kot samostojne, kompetentne osebnosti, sposobne premikati stvari v prave smeri. Za začetek bi veljalo mnogo večji del časa posvetiti ustvarjalnosti na besednem, likovnem in glasbenem področju ter tudi na novih, mladim še dostopnejšim smereh, ki vključujejo sodobno elektronsko tehniko, multimedijo, razne kombinacije itd. In to ne ustvarjalnosti le na papirju, temveč pravemu ustvarjalnemu zanosu in usmerjenosti k individualnemu ali skupinskemu snovanju končnih umetniških artefaktov. Recimo, da bodo šole doživele velik razvoj, se zlasti bolj prilagajale osebnostnim značilnostim vsakega njihovega učečega se in ga obravnavale kot dragocenega posameznika, ki lahko raste v tisti smeri, ki mu je najbliže. In predvidimo, da bodo razvijale ne le strpnost, ki vključuje mero pasivnega prenašanja neke »nadlege«, temveč živ interes za te drugačne načine življenja, razmišljanja ljudi, ki se tako ali drugače razlikujejo od povprečja in s tem osvobodile prevzemanje segmentov, prelivanje vsebin, ki je v naši človeški naravi močnejše in mnogo bolj pomembno kot zavračanje novega, še tujega.

Naj si za intermezzo dovolim še mali znanstvenofantastični vdor v ta sestavek. Preselimo se torej na planet »Xiodi«, kjer je »humanoidna« rasa nekaj tisočletij pred nami. Namesto besednega sporazumevanja poznajo glasbeno in likovno. Ker je za vse osnovne potrebe poskrbljeno zelo enostavno, saj takoj, ko se le-ta pojavi, je že sintetizirana iz vmesne prasnovi, iz katere lahko vse stvari materializirajo zgolj z mislijo. Ker so vsi tam živeči »humanoidi« visoko razvita bitja, ki so izkoreninila vse negativne, destruktivne zamisli, nagone, vzgibe, so med seboj popolnoma iskreni. Če se vendar kaj praktičnega pogovorijo, hušknejo v drugega misel, lahko tudi izraženo v besedah. Sicer si pošiljajo umetniške igrarije v zvokih, barvah, oblikah, v obliki možganskih valov, ki jih drugi sprejemajo kot prenos misli. Po želji jih lahko tudi materializirajo in potem zopet dematerializirajo.

Zamisli zvokov lahko pošljejo v prostore za resoniranje, kjer jim poljubno dodajo jakost in različne barvne odtenke. Zvoke lahko preko frekvenčnih kod spreminjajo v barve in obratno, barvne vzorce v glasbene in tudi v besedne. Njihova druženja so popolni duhovni užitki. Obkroža jih harmonični rastlinski in živalski svet, s katerim živijo v soglasju, brez potrebe po izkoriščevalskem odnosu. Živali in rastline jim pripovedujejo zgodbe iz preteklosti in prihodnosti in so tako njihove velike učiteljice.

Res, dobršen del mene je nekam staromodno zacopran v iskanje lepega, v estetiko na vsakem koraku. Pogled je nedvomno prežvečen in danes v umetnosti ni preveč uporaben, dobi nalepko naive, osladnosti ali kiča. Vendar ga marsikdo »zakamuflira« v bolj grobe, realistične ali aktualne okvire, v katerih si lahko privošči kakšen estetsko naravnan ekskurz brez večje škode.

Pa nazaj v prihodnost, naj bo svetlejša. Če predvidimo, da se bo po izčrpanju sedanje izkoriščevalske hierarhije pojavilo vsem ljudem prijazno, mehkejše bivanje in bo skupaj s tem prišlo do dviga moralnih vrednosti in intelektualno ter umetniško doživetvenih zmožnosti, bo ta svet poln zgodb, glasbe, pesmi, plesa, ustvarjalnosti. Vrstili se bodo umetniški dogodki, razstave, koncerti, ljudje bodo tudi znali skupaj muzicirati peti, igrati, na nove načine, izvajati bodo znali glasbo preteklosti in njihove sedanjosti, vsakič se jim bodo odpirali novi pogledi in nova doživetja. Znanost bo tudi še imela dovolj snovi za raziskovanje, saj je naša stvarnost neskončna v vse tri smeri, se pravi v smislu vidnega sveta naših oči, povečave v mikrosvet in pomanjšave v svet astronomije. Znanost se bo ovedla pomena umetnosti in tako bosta lahko najtesneje povezani v razkrivanju čudovitih resnic tega neskončno skrivnostnega sveta, ki nas obdaja.

In morda bodo ljudje lahko (zopet) slišali glasbo vesolja, ki je glasba vseh glasb. Pred tem pa še spoznali, da smo le zamašili notranje uho, ki bi nam odkrilo glasbo vsakega bitja, vsake rastline in tudi kamenčka, minerala, gora, rek in še zvezd, sonca, lune. Znašli bi se v svetu blizu popolnosti in lahko užili vsak trenutek našega bivanja tu – kot svet posebne sreče, lepote, polnosti.

Do tega ideala je v tej časovni ujetosti še mnogo korakov. Vendar lahko vedno odskočimo v »absolut« z mislijo, navdihom, opazovanjem poletnega zvezdnega neba. In tam izvemo, da so ljudje radovedni, najprej kot otroci in potem še vse življenje. Le da nekateri to svojo radovednost zamašijo ali pa preobrazijo v svoj antipod, škodoželjnost. Ljudje ves čas iščejo odgovore, morda zato, ker bi nekoč tudi oni radi postali bogovi in ustvarjali nove svetove. Umetnost pa odpira mnogo vprašanj in če smo predani iskalci razkriva tudi odgovore.

Poizkusimo pa lahko že sedaj, napravimo kakšen svoj korak. Dopustimo kakšno prelivanje brez strahu, da bomo izgubili del sebe. Ker, kako že pravi tisti zakon o energiji – nič se ne izgubi. In pošljimo komu barvno zvočno podobo, tako, ki se mu najbolje poda. Potem lahko umetnost ne le »proizvajamo«, temveč živimo.

Morda kakšna bolj »racionalna duša« poreče, da sem se danes (ob tem lepem morju, ki nam radostno razkazuje horizont) preveč pustila ponesti krilom domišljije, a naj vzame v obzir, da nam je domišljija potrebna kot kruh in voda. Večkrat je vmesna stopnička med sedanjostjo in prihodnostjo, ki jo sooblikujemo.

Lep poletni pozdrav!