16.02.2015
O samoniklih čudakih in arhaičnih agrarnih tehnikah
Duo N3L sta gledališki režiser, performer, pesnik in prevajalec Jure Novak in bobnar in vokalist Uroš Buh. Njun prvenec je samonikli čudak po imenu Natriletno kolobarjenje s praho.

N3L
Natriletno kolobarjenje s praho
Celinka
2015
V sosednjih državah regije (predvsem na Hrvaškem in Srbiji, a tudi v BiH in Makedoniji) že nekaj let opazujemo pravo eksplozijo kantavtorskih načinov »muzikovanja« (angleško: music-making), ki so ga pograbili tako mediji in občinstvo kot sama glasbena industrija. Slednja verjetno tudi zato, ker se ji tak biznis model, ki za uspešno delovanje v primerjavi z večjimi sestavi in kompleksnejšo logistiko potrebuje dokaj skromno infrastrukturo ter finančni vložek, izplača. Regionalni glasbeni trg je namreč (še) vedno globoko finančno podhranjen, razdrobljen na miniaturne fevde (klubske, festivalske, menedžerske, žanrske ipd.) in hkrati poln lokalnih intrig.
Morda tudi zato (vsaj na Hrvaškem) spričo sprege med založbami, mediji in določenimi prizorišči, ki narekujejo glasbene trende, vse več mladih kantavtorjev in kantavtoric (da, slednjih je pri sosedih ogromno) zveni generično in klišejsko, hipstersko izpraznjeno, ujeto v izpete rock, pop, blues obrazce. Večina jih pesnikuje in prepeva v bolj ali manj posrečeni angleščini, v maternem jeziku jih ustvarja manj. Prav tako v tej novodobni kantavtorski »indie« estetiki opazimo skoraj popolno diskontinuiteto s starejšimi generacijami bolj avtohtonih samospevcev in šansonjerjev (Mlinarec, Dedić, Jusić ipd.).
Domače mlado kantavtorsko snovanje ni niti približno tako dobro vpeto v glasbeno mašinerijo kot tisto 150 km južneje od Ljubljane. Kar je po svoje slabo, saj je (redkim izjemam navzlic) medijsko precej odrezano od potencialnega poslušalstva in neodkrito ždi v butičnem založništvu in samozaložbah, ki nimajo ne razvitih in razvejanih piar ter menedžerskih mrež niti kakšnih večjih ambicij po trženju takšne glasbe, omejene tudi z razumevanjem jezika – temeljnega kantavtorjevega postulata. Slovenščina ni tržna (vsaj tako pravijo), sploh če je vpeta v formo, ki navadno raje kot aranžma poudarja besedo.
Po drugi strani je prav zato osvobojeno marketinškega diktata in se na trgu pojavlja kot nekakšno samoniklo čudaštvo, ki z vztrajnim delovanjem in DIY trmo morda lahko preraste v kaj več od tega, a vseeno samo po sebi še vedno težko prodre izven okvirov slovensko govorečega prostora in domačih klubskih koncertov.
Morda pa bo ta zid uspelo prebijati Natriletnemu kolobarjenju s praho (digitalna edicija je na voljo na Bnadcampu), ki ga je sicer že leta 2011 ob izidu svoje druge pesniške zbirke Stare pesmi zasnoval gledališki režiser, performer, pesnik in prevajalec Jure Novak ter ga ob sodelovanju z bobnarjem in vokalistom Urošem Buhom (ReLight, Zaklonišče prepeva, Same babe) dve leti kasneje izpilil do zlate kante festivala Kantfest.
Duo N3L je svojo zagnanost dokazal že s tem, da je v skoraj trinajstletnem obstoju Kantfesta ostal edina »kanta«, ki je prejeto nagrado (snemalni dan v Studiu 22 mariborske podružnice RTV-ja) pretopil v dejanski album.
Minimalizem, ki ga narekujeta zvok kitare in bobnov, bi ob upoštevanju »pravil igre« globalnega glasbenega biznisa lahko prav hitro padel v kategorijo White Stripes ali The Black Keys, vendar v dvojcu Novak-Buh prej zazveni kot kakšna novodobna Brecelj-Feo naveza (duo Zlatni zubi).
Še najbolj klasično rokerski aranžma, začinjen z zeppelinovskimi kitarskimi rifi in Buhovim falzetno zategnjenim »plantovskim« vzklikom, najdemo v komadu Presežna vrednost bivanja, sicer pa se zvočna slika v prakticiranju načela »manj je več« poigrava z različnimi studijskimi in instrumentalnimi prijemi, zvoki in žanrskimi kolaži, kjer se na Novakov teatralni spoken word, šepetanje, žvižganje, kričanje, pokašljevanje, lepijo prvine garaže, panka in rocka. Na tem mestu je treba omeniti tudi inovativne bobnarske pejsaže Uroša Buha, ki spretno penetrirajo v tkivo zgodb in hkrati lahko funkcionirajo tudi kot zgodbe zase.
Instrumentalni aranžmaji služijo uglasbitvi poezije in domiselno podpirajo ali občasno tudi drobijo »nalomljeno«, asociativno Novakovo poetiko, ki se navdihuje tako v družbenih tematikah (Šef in akt, Čakam organe, Presežna vrednost bivanja) kot v ironičnem, distanciranem, zafrkljivem, mimobežnem, na trenutke celo nonšalantnem motrenju vsakdana in njegovih protagonistov/k (Na pavzi, Dnevnik nedni, Moja ulica, Iščem čakam, Ženske).
V pravo meso problema sicer najbolj ugrizneta prav v že omenjeni Presežni vrednosti bivanja, epsko-fantazmagoričnem vokalnem dialogu v Šef in akt (»Šef se prelije v kerozin in slino na ustnicah in kaplje krvi na pločniku«) ter v Čakam organe, kjer se Novakovo pankersko kričanje v stilu »zločin in kazen« stepe s trdim bobnarskim groovom.
Za razliko od »popaste« besedilne strukture, vokalnih miloglasij in klasičnega rimanja, ki zapira polje (kant)avtorskega raziskovanja v generičen, mainstream okvir, sta Novak in Buh prijetna osvežitev ne le na domačem terenu, ampak tudi širše. Obenem pa bosta morala, če hočeta ohranjati presežno vrednost, muziko razvijati še bolj suvereno oziroma jo še bolj izplesti iz dominantnega objema literature, kateri se zdi vseeno malo preveč podrejena.
Nič drugega nam torej ne preostane, kot da še malo počakamo in poslušamo, kaj še bo izraslo iz tega samoniklega čudaka po imenu Natriletno kolobarjenje s praho, katerega papirnati, postersko oblikovani prvenec se je v moji torbi že fino pomečkal. Kar je, kakopak, dober znak.