16.02.2019
O sebi in ljubezni
КУКЛА je slovela, bila pristna, odkrita in silovita, že ko večina od nas ni niti vedela, da za tem ultimativno mičnim vzdevkom stoji frontmenka skupine Napravi mi dete. Njen glasbeni prvenec Katarina nas popelje skozi življenje avtorice same in se bere/sliši kot avtobiografski potopis.

КУКЛА je slovela, bila pristna, odkrita in silovita, že ko večina od nas ni niti vedela, da za tem ultimativno mičnim vzdevkom stoji frontmenka skupine Napravi mi dete. Kakorkoli, Kukla je pred kratkim povila svojega prvega otroka – da ne bo pomote, govorim o glasbenem delu v svetu, v katerem je umetnost mati, kultura pa mačeha. Njen glasbeni prvenec Katarina nas popelje skozi življenje avtorice same in se bere/sliši kot avtobiografski potopis. Ne manjka mu ne pristnosti ne refleksije o trpkih izkušnjah. Toda to ni priročnik za samopomoč, temveč osebna izkaznica, ki je ni moč ponarediti ali se skriti pred njo. O tem sem se med drugim pogovarjal s Kuklo oziroma Katarino.
Kot človek si želim zdravih in polnih odnosov, a me kot Kuklo umetnico bolj privlači tragična, romantična in temna stran ljubezni. Če boli, res boli do dna, in če je dobro, je dobro do neba.
Tvoj prvi solistični album Katarina se sliši in bere kot avtobiografsko delo, in to ne le danega trenutka, temveč kot retrospektivno delo tvojega dosedanjega življenja. Se motim?
Res je. Na tem albumu je vse, kar se je doslej zgodilo v mojem življenju. Gre za zelo osebno plato. Pišem in pojem o dogodkih iz otroštva, o izgubah oseb, zgodbe zlomljenih src in navsezadnje o tem, kako osebno vidim ta svet in okolje, ki me obkrožata. Ta album je dobesedno, kot bi dala ali pokazala svojo osebno izkaznico. Moj ID.
V kolikšni meri te tovrstna iskrenost in, lahko bi temu rekli, razgaljanje tvoje osebnosti ovira ali pač ne pri snovanju nadaljnjega glasbenega ustvarjanja?
Nekaj časa sem trdila, da je to moj prvi in zadnji album, ker je težko živeti le od glasbe. Toda ko je album izšel, nisem imela ravno evforičnega občutka praznovanja, temveč sem že razmišljala o naslednjem glasbenem koraku. Na novem albumu počasi že delam. Lahko rečem, da so ti občutki bolj lahkotni in zame neobremenjujoči. Že v procesu nastajanja albuma Katarina sem razmišljala o tem, da bo moj drugi album lahkotnejši in bo na njem bolj plesna glasba. A sem vmes že s tem albumom glasbeno globoko »zabredla«, tako da vem, da bo naslednji album zelo drugačen od tega. Že dejstvo, da bom drugi album delala kot soundtrack svojega novega filma, dosti pove.
Ko smo že pri tem: kaj je bilo za Kuklo prej, film ali glasba? Če sem natančnejši, kaj je v tvojem umetniškem in siceršnjem odraščanju nate naredilo največji vtis?
Videospot. Tukaj se srečata in mešata film in glasba.
Kateri je bil usodni videospot?
Vse od Björk in Madonne, predvsem videospota Frozen in All Is Full Of Love.
Videospot je dandanes že visoka interakcija filma in glasbe. Tvoja simpatija do obeh področij ustvarjalnosti je posledica tudi tega, da je tvoja profesionalna pot vizualna umetnost, natančneje režija.
Vsekakor. Moja profesionalna poklicna pot je filmska režija. Ko sem se odločala za fakultetno izobrazbo, je bil le film del univerzitetnega programa, glasbena produkcija ne. Če bi bila, bi oboje vzporedno študirala. Denarja za privatne programe pa ni bilo. Ravno spoj obojega, filma in glasbe, je moje ustvarjalno območje. Ko vidim film, slišim glasbo, in ko slišim glasbo, vidim film. V mojem primeru gre eno z drugim.
Ob vsej avtobiografski noti, ki na trenutke deluje kot subverzija čustvovanja, album vsebuje tudi samoironijo. V kolikšni meri je ta del tvoje samozavesti?
Zaresna ranljivost in zaresna samoironija zahtevata od tebe veliko samozavesti. Je pa res, da te včasih uporaba obeh že sama po sebi pripelje do samozavesti. Imam kar močan smisel za humor, ki se morda v mojih delih (za)čuti le na nekakšni metaravni. A vseeno menim, da se v življenju ne smeš jemati preveč resno. Recimo primer: v svoji prvi skladbi Zlatno nebo pravim »samo bahato«, a tega zagotovo ne mislim resno, gre za nekakšno roganje luksuzu ali poveličevanju sebe.
Kljub dokaj nekonvencionalnemu zvočnemu izrazu album Katarina prinaša tisto, čemur čuvaji alternativnih glasbenih zapovedi ali dogem radi rečejo pop senzibilnost. Četudi se oba verjetno strinjava, da na neki zgodovinski in kulturološki ravni ostaja pop najbolj subverzivno glasbeno dejanje, koga Kukla nagovarja s svojo pop subverzivnostjo?
Svojih vrednot nočem nikomur vsiljevati. Pri meni je to popolnoma prepovedano. Kot avtor daš iz sebe tisto, kar je najbolj pristno, in se ne sprašuješ, kdo bo to »pograbil« za svoje. Jaz na to ne morem niti ne želim vplivati. Že dosti prej sem razčistila s tem, koga nagovarjam in koga ne. Če že, je najbolj enostavno razmišljati o tem, da nagovarjam tiste, ki bodo slišali moje skladbe. To je tudi najbolj pošteno in odkrito.
V kolikšni meri album Katarina in ti osebno nosita še dandanes peročo feministično noto?
Ravno toliko kot podatek in dejstvo, da ženske imajo volilno pravico, da lahko vozijo avto in da so po denarnem zaslužku v nivoju moških. Nič več in nič manj. Zdi se mi, da če sprejmeš to, si a priori feministka ali feminist, saj so nam te vrednote in možnosti priborile ravno feministke. Slava jim. In od tu moramo iti le naprej.
Ena od skladb nosi naslov ljubavbolest. Pogosto slišimo, da ljubezen boli. Kje je ta meja, ki jo, ko jo, ljubezen prestopi, da postane bolezen?
Ko v nekem trenutku tako ljubiš, da to dejanje iz nezdravega odnosa postane bolezen. Nikakor ne moreš odnehati, ker osebo ljubiš, četudi se zavedaš, da ta pot vodi v pogubo. To ni več le bolečina, temveč bolezen. O tem pojem v tej skladbi, ker sem to, kot verjetno marsikdo, doživela na lastni koži, psihi, v srcu, v duši. Kot človek si želim zdravih in polnih odnosov, a me kot Kuklo umetnico bolj privlači tragična, romantična in temna stran ljubezni. Če boli, res boli do dna, in če je dobro, je dobro do neba.
Kako gledaš na prihodnost sveta in okolja, v katerem živiš in ustvarjaš? Se ti zdi prihodnost svetleča?
Prihodnost gre ali zelo dol ali zelo gor. Upam, da gre bolj navzgor. Vem le, da živim za ta trenutek, v katerem dajem in bom dala ne 100, temveč 300% od sebe na vsakem področju svojega življenja in ustvarjanja. To se mi zdi najbolj pošteno, srčno in odkrito do sebe in do drugih. To se mi zdi najpristnejše in najbolj pošteno tudi do prihodnosti kot takšne.