O, ta porqueria!

Slovencem tango ne teče po žilah, to je pač treba priznati. Predolgo smo se marinirali v avstrijski štimungi, da bi si dovolili, da nas odnese strast. Brez te pa tanga ni. Imamo nekaj zasedb, ki to glasbo poustvarjajo tehnično dovršeno in dostojno. Vendar vsaj mene običajno pustijo s priokusom goveje župe, ki ji manjka soli, predvsem pa malo popra. Kvintet Piazzolleky je gastro-muzikološko neoporečna izjema. Legenda govori, da se je peterica pobratila zaradi italijanske matineje na mariborski srednji glasbeni šoli, ker so za sodelovanje dobili petice. Ampak naveza se ni končala v redovalnici, pač pa s trajno okužbo z argentinskim melosom. Odtlej se je ekipa izurila v naše najpristnejše tanguerose. Ni jih strah stopiti do roba svojih zmogljivosti in podirati mej zapisanega ter predvidenega. Ta odprtost in napetost, ki jo zanetijo, daje njihovi virtuoznosti piko na i, ki le pravilno izvedbo naredi v umetniško poustvaritev. Da, morda se je slovenski živelj predolgo pital s klenim dunajcem, da bi pikantni tango resnično vzel za svojega. Hvalabogu to za nas počnejo Piazzolleky.

Vsi so mojstri svojih inštrumentov, to se razume samo po sebi. Tisto, po čemer izstopajo, je glasbeni občutek. Piazzolleky niso samo izvajalci tanga, oni tango so. Dobri misijonarji te zvrsti so tudi zato, ker imenu navkljub ne ostajajo pri repertoarju Astorja Piazzolle, ki jih je najprej povezal. Raziskujejo bogato zakladnico tradicionalnega tanga od njegovih začetkov skozi vse faze in revolucije. Na najnovejši, tretji plošči, ki nosi naslov Poema (2024) in je izšla maja pri založbi Klopotec, med štirinajstimi skladbami Piazzolle sploh ne slišimo, a ga ob vsej raznolikosti niti ne pogrešamo. 

Čeprav gre za tehnično izbrušene in brezhibno usklajene ustvarjalce, to ne zavira njihove izraznosti. Poslušalcu ne pustijo, da bi ostal ravnodušen, da bi odtaval v mislih, da bi bil zgolj zadovoljen. Bipolarnost tanga, ki nenehno niha med stanovitnimi marcati in presenetljivimi poudarki, med liričnimi valovanji in silovitimi burkanji, so docela ponotranjili. In vztrajajo, da jo mi ponotranjimo z njimi. Matjaž Balažic – La Pulga se je z bandoneonom že dodobra zrastel: z njim ti najprej draži solzne žleze, v naslednjem hipu pa te s temperamentnimi bandoneoniziranji sinkopira iz tira. Melodije, morda najlepše v komadu Desde el alma, si pogosto podaja z violino, na katero občuteno gode Matjaž Antončič – Pequeño. Ta se predstavi tudi kot suvereni pevec in z vokalno tehniko prepričljivo sledi argentinski različici belcanta. Za moje neromanistično uho govori čisto spodobno, mestoma kar jezikohitrsko španščino. Zna biti nežen in izpoveden, recimo v naslovni skladbi, svoj dramski razpon in duhovitost pa razkaže v družbenokritični skladbi Cambalache, v kateri se mu z vzkliki Porqueria! (»svinjarija«) pridružijo kolegi. Davorin Mori – el Patrón je na klavirju v enem trenutku veličasten (Dominguera), v drugem igriv, njegove linije pa vselej zvenijo naravno, kot da bi se jih spomnil na licu mesta (Corralera). Timi Krajnc – el Rápido s kitaro aranžmaje včasih samo podpira, drugod perkusivno podžiga (Bailonga) ali kontrapunktično komentira (Flor de lino), ko stopi v prvi plan, pa vešče ubira tudi naše srčne strune (recimo v uvodu Cambalache). Vse skupaj seveda ne bi imelo smisla, če Rok Hozjan – Chino s kontrabasom ne bi zidal potrebnih protipotresnih temeljev raznolikih priredb in vzpostavljal gravitacijske točke vse medigre. Ampak v resnici tovrstno izpostavljanje posameznikov ni smiselno, kajti Piazzolleky je enovita zasedba, v kateri vsak igra enakovredno vlogo. Parti se dopolnjujejo in gladko prelivajo drug v drugega, tako da se nobeden ne znajde v senci ali ukrade preveč pozornosti. Še žvižgajo usklajeno (Mala junta).

Za kristalni zvok sta poskrbela Katarina Ženko – Paciencia in Danilo Ženko – Papá Noel iz studia Bejsmen. Vsak inštrument se jasno sliši in zasije, ko napoči njegov trenutek, od kitarskih pobrenkavanj do klavirskih zvončkljanj. Za lični ovitek je poskrbela Maša Bogataj – Rica s pomočjo fotografij Urške Lukovnjak – Botón. Na slednjih so tanguerosi odeti v modo argentinske zlate dobe, v kolofonu na notranji strani, ki je spisan v španščini, pa so vsem sodelujočim hudomušno prideti navedeni vzdevki.

Zunaj zavetja studia, vrženi v dramo živega performansa, so sicer še boljši. Ko sem jih slišal na premierni predstavitvi albuma v mariborski Dvorani Union, mi je kar nekajkrat zastal dih. Ni jih strah stopiti do roba svojih zmogljivosti in podirati mej zapisanega ter predvidenega. Ta odprtost in napetost, ki jo zanetijo, daje njihovi virtuoznosti piko na i, ki le pravilno izvedbo naredi v umetniško poustvaritev. Da, morda se je slovenski živelj predolgo pital s klenim dunajcem, da bi pikantni tango resnično vzel za svojega. Hvalabogu to za nas počnejo Piazzolleky.