07.11.2016

Ob Soči še naprej grmi

Novi album veteranov domače rockovske (podtalne) scene Rodoljubac je projektil stooktanskega punk rock’n’rolla, udaren, srdit in prizemljen.

Igor Bašin

Rodoljubac

Rodoljubac

Rodoljubac

Slušaj najglasnije
2016

Oceno novega, tretjega albuma tolminskega puntarskega rock benda Rodoljubac bi lahko začel z njegovim življenjepisom, saj po dvajsetih letih obstoja sodi med veterane domače rockovske (podtalne) scene. Vendar je projektil stooktanskega punk rock’n’rolla preveč udaren, srdit in prizemljen, da bi tratil čas in prostor za faktografski balast, za glorificiranje zgodovinskih zaslug ali za besedičenje o vzponih in padcih, turbulencah in hibernacijah, skozi katere je šel bend. Iz dosedanjega arzenala je vseeno vredno potegniti na plano pred dvema letoma izdano EP ploščo Terapija šoka, na kateri najdemo pet komadov; to namreč ni bila samo blitzkrieg napoved, ampak je tudi počelo novega albuma. 

Rodoljubac se je ustalil v pričujoči zasedbi: kitarist Davor Mrak, basist Domen J. P., bobnar Rok Peršolja in frontman Damir Mrak; in na za dobro uro dolgi plošči s trinajstimi komadi in dvema dodatkoma niti enkrat ne klecne. Od začetka do konca silovito žge prvinski in trdi punk rock, ki ga vešče cepi in križa z različnimi rudimentarnimi in radikaln(ejš)imi kitarsko rockovskimi praksami, od bluesa in hard rocka do metala ter hard cora. Suveren in odločen rockovski kvartet presunljivo muzicira in neustrašno strelja naelektrene rockovske komade, ki jih odlikujejo večplastnost, razgibanost, historičnost in pripadnost rockovski ikonografiji neprilagojenih. V mojstrskih aranžmajih brezhibno melje vse najboljše iz pristnega kitarskega rocka zadnjih štiridesetih let. Kot zvesti potomec motorheadovske rock estetike z lahkoto premaguje suhoparno eklektiko in ponuja samonikel metalpunkrockovski zvok. V nabritem in neomajnem rockanju je veliko raziskovalne žilice, ob drznosti pa tudi luciden občutek za dramatičnost, ki dodatno osvinči ultrarockovski kaliber pesmi.

V Mrtvaškem valcerju fantje z gotskim punk rockom prebudijo duhove Sex Gang Children in Rudimentary Peni, s trdorockovskim gruntom Black Sabbath, z apokaliptičnimi sabljami zgodnjega Amebixa pa v Zbogom orožje podkrepijo smrtno obsodbo komada. Nabrit rockovski uvod v komad V sobi je miš se sprevrže v blues rock, ki mu težko najdemo par v domačem rocku zadnjih let. Rodoljubac odločno strelja mastne in goste rafale v slogu bendov, kot so Suicidal Tendencies, Accused, Corrosion of Conformity, Anthrax, Gang Green, Voivod, Dayglow Abortions, Biohazard in zgodnja Metallica, skozi njegovo napadalnost pa se ves čas ohranja slog punk rockovske tolpe. Bend odlikuje vročekrvnost in trdnost, kar vehementno začinja kitarist Davor Mrak s pronicljivimi in dorečenimi solažami. Ne onanira na kitari, ampak prodorno in učinkovito plemeniti progresivno noto benda, ki bi ga lahko opisali kar kot soški odgovor na norveško zasedbo Kvelertak ali angleško Gallows. Če se ozremo na domačo sceno, sta Rodoljubčev zvok in angažiranost blizu prleškim Odpisanim, s katerimi ga veže naklonjenost do hard cora, Dežurnim krivcem, s katerimi deli trdorockovske rife, s Pink Pankerjem ga druži punk, z Muškat Hamburgom pa rock’n’roll, medtem ko nam predelava partizanske pesmi Po šumama i gorama le še podkrepi prepričanje, da se pošteno napaja tudi iz zakladnice jugoslovanskega rocka, naj bodo to Divje jagode ali Partibrejkersi.

Elastičnost, zgoščenost in kompaktnost punk rocka na rock metal potenco se s svojo neposrednostjo, srčnostjo in brezkompromisnostjo zvito izogne pastem rockovske eklektike in ne zapade v ponavljanje obrazcev, ampak v njihovo presnavljanje. Rodoljubac je na tretji plošči ustvaril prebojen album, ki nas z vnetljivo mešanico naelektrene rockerske vibre in peklenskega punta spravi na kolena, da ponižno moledujemo, ker se nam je še enkrat zareklo, da je punk mrtev.