Obvezno (poletno) berilo

Lani spomladi sem v nekrologu preminulemu glasbenemu novinarju in radijskemu uredniku Tomu Pircu zapisal, da je čas za antologijo slovenske rock in nasploh popularnoglasbene kritike in publicistike. Z njo bi (po)zdravili rakasto tarnanje, da je glasbeno novinarstvo pri nas šele v povojih, z njo bi se zavedli, da imamo že nekaj generacij dolgo tradicijo pišočih o glasbi.

Eden izmed korakov v to smer je objava knjige z eseji o popularni godbi, ki jih je Jože Vogrinc napisal v zadnjih tridesetih letih. V njih se ne ukvarja z zgodovinsko faktografijo, kritiko ali portreti glasbenikov, ampak piše kot poslušalec, kar podčrta že v prvem odstavku uvodnika: »Kar sem napisal, je nekoliko refleksija lastnega poslušanja in opazovanja poslušanja drugih, pravzaprav pa je bolj plod čudenja vpričo čudeža, ki nam je dan z glasbo. Kulturna kompetenca, s katero pišem o glasbi, je kompetenca navadnega poslušalca. Kulturna kompetenca, s katero pišem, pa je kompetenca sociologa kar tako, ne sociologije glasbe. Zato so to, kar boste brali, eseji (ne razprave) sociologa (bolj kakor ‘sociološki eseji’).« Svoje poklicne deformacije ne skriva, kot razmišljujoči in pišoči poslušalec je zvest svojemu poklicu. Filozofskega razmisleka in sociološke analize je na pretek. Vse, kar je vezano na godbe in njihovo poslušanje, tankočutno opazuje in obdeluje z ostrim peresom. Angažirano, kritično, entuziastično in neposredno, brez nostalgije in s ščepcem cinizma.

Jože Vogrinc spada v generacijo, za katero »je bila družbenokritična popularna godba temeljna identifikacijska točka in s tem globoko politično vprašanje« in ki se je zbrala in oblikovala na Radiu Študent na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. Zbirka esejev je posvečena njegovim vrstniškim soborcem in prijateljem. Njihovo ereševsko poslanstvo je bilo »širjenje tiste glasbe, ki predstavlja prihodnost in ki uteleša občutje in duh svojega časa«. Bili so prestari za punk, a še kako soodgovorni, da je do njegovega poka pri nas prišlo. Niso ga preslišali, še manj pa so ignorirali njegove brce, provokacije in upor. V njem so videli nadaljevanje tiste brezkompromisne subkulture, ki so ji sami pripadali, pa naj je bila vezana na hard rock, progresivni rock, underground ali s(v)obodno improvizirano glasbo. Vogrinc je preskok iz skupinskega v osebno poslušanje doživel leta 1976 na koncertu Cecil Taylor Unit na Jazz festivalu v Križankah in po tem dogodku ga nobena glasba ni res več zagrabila kot naštete, je pa (p)ostal odkriti pluralist. Takšen
tudi nastopa med razpiranjem pogleda na vse tisto, kar zadeva, vpliva, širi ali omejuje naše poslušanje godb (glasbena industrija in trg, glasbeni videospoti, vizualizacija godb, televizijski voditelji ali VJ-i, globalizacija in balkanizacija, glasbena izvirnost, usodnost nerodnih napak, tehnologija, kreativne industrije, avtorske pravice, fetiši refrenov …).
 

Ne glede na leto nastanka posameznega besedila so ta obstojna in relevantna še danes. Ena od skritih niti, ki veže celotno knjigo, je besedilo o množični godbi, objavljeno v letniku 1982/1983 Glasbene mladine, in besedilo o kreativnih industrijah, kulturni dediščini in popularni glasbi izpred dveh let, ki do obisti razgali izumetničenost, sprevrženost in zbirokratiziranost današnjega neoliberalizma v kulturnih politikah. Ta skrita vez(ava) skoči na površje s stališčem, napisanim pred tridesetimi leti: »Zavrniti je namreč treba tiste ‘znanstvene’ poskuse, ki bi radi dokazali vrednost množične godbe, njenih posameznih smeri, akterjev ali izdelkov, tako da jih poskušajo razglasiti za umetnost«, in aktualnim opozorilom, »da ne smemo zaupati pojmovniku tistih, ki imajo moč definiranja nacionalnih kulturnih politik. Njihovi pojmi niso teoretski koncepti. Niso niti objektivni niti nevtralni, marveč so diskurzivni politični posegi, ki predelujejo predmete, o katerih govorijo.«

Zavzetost, pronicljivost in iskrenost tlijo kot ogenj skozi eseje, kjer ni prostora za dogme. Te Vogrinc sproti razbija. Ga mučijo kot trn v peti, zato se jih dosledno loti. Njegova nepopustljivost še posebej izstopi v njemu priljubljenem primeru obravnave punka. Po letih favoriziranja in potvarjanja punka na Slovenskem v »politično gibanje, najsi bo disidentsko, opozicijsko ali osvobodilno« in pripisovanja osamosvojiteljskih vzgibov in zaslug smo dobili enega redkih primerkov črnega na belem, da je bil punk predvsem apolitičen, in prav zato tako političen upor proti brezprihodnosti. »…političnost punka izhaja iz tega, da je artikuliral neko življenjsko izkušnjo mladih v zaostreni estetski obliki in je bil zato nevzdržen za režim, ki je svojo legitimacijo iskal v obljubljanju prihodnosti tej generaciji«. Eseji ob poslušanju popularne godbe Jožeta Vogrinca se nam ponujajo kot čtivo v razmislek in orodje za razvozlanje današnjih razpršenih dilem, v katere so nas (oziroma smo se) zakvačkali podobno kot nek prejšnji režim, ki je zapravil zaupanje.