Od Hublja do Vardarja čez Sardinijo

Brezmejni festival Glasbe sveta, ki poteka v (stari) Gorici in Novi Gorici, je vrhunska prireditev za glasbene sladokusce, nekako vzporedno s festivalom pa mnogi ponudniki na tržnici dajo v pokušanje še svoje izdelke. Tržnica ni običajna, je en tak konglomerat različnosti, od raznih vin do del fotografa Rajka Koritnika, da ne naštevamo vsega. Projekt podpisujejo Circolo Controtempo, KUD Morgan in Goriški muzej. Sam sem se udeležil enega od dogodkov, v sredo, 6. avgusta, ko je v spokojnem poletnem ozračju zazvenel dvojni koncert takih muzikov, da si po stojnicah (kjer si oblizuješ brbončice) lahko oblizneš še zvočne valove, ki jih preddverje gradu pošilja med poslušalce. Grobo bi bilo rečeno, da je bil uvodni Angeli samo odličen uvodnik, ampak njegov svet je tudi mistično in duhovno globok. Je pa pač dejstvo, da naš občutek za balkanske zvoke nekako bolj pade v prostor, kjer se je še do nedavna vsa ta pisanost balkanskih zgodb prepletala tudi s slovensko ljudsko kreativnostjo, zaradi Alp nemara bolj melodično radoživo, ritmično pa na precej varnejših in bolj enostavnih stezicah. Ampak hej, tako koncert, ki smo ga doživeli, pusti posledice − ljubko in trajno odzvanja še v tišini.

Tokrat najprej s fenomenalnim kitaristom Paolom Angelijem s Sardinije. Njegova muzika je v bistvu preprosta, čeprav kot one man band iz nje naredi orkestracijo, ki navdušuje. V temelju je kitarist precej klasične provenience, ki pa je svoj zvok presegel z dodatki. Prvi od teh je predelava sardske kitare v 25-strunsko brenkalo, ki ponuja obilje zvokov. To je njegov izum, čeprav v današnjem času težko govorimo o novitetah, kot je bil na primer preparirani klavir Cagea ipd. Preparirana kitara Angeliju očitno nudi dovolj možnosti, da iz sardske ljudske glasbe izvleče veliko več, kot so pentatonski motivi starih skladb pa vragolije ritmičnih poudarkov. Preprosto povedano, Angeli je sodoben, moderen bard, ki izhaja iz tradicije, hkrati pa jo široko nadgrajuje z improvizacijami. (Slednje ni posebnost, saj se ljudska glasba pogosto spremeni v ritual in nepredvidljivi performans, ko pade v »ekstazo«.) Improvizacije so sodobne, sveže, zdajšnje. Tako bi lahko razumeli njegove pobege med mehanične zvoke naše brutalno ekspanzivne civilizacije, včasih pa zdrsne v melodiko in ritmiko sosednjih kultur in ima tudi protestniški naboj z omembo palestinske agonije ...Skratka, je glasbenik virtuoz, a tudi imeniten vokalist, ki ekstatičnemu razpoloženju tako vsebinsko kot z vidika glasbenega izraza dodaja še moderno vzdušje. Pri slednjem mu fantastično služi elektronika, ki jo v svoje skladbe vključuje kot orkestrski fundament, iz katerega raste glasbena zgodba. Edina škoda, kar je kiks mnogih tujejezičnih nastopov, je to, da večina teksta zdrsne mimo, ni ga pač mogoče razumeti, čeprav se je z napovedjo v italijanščini trudil razlagati stvari. Vedno, res vedno, pogrešam preveden tekst na kakšnem platnu, ki bi sinhrono nadgrajeval glasbo.

Drugi del koncerta je bil lažje razumljiv (če imamo v mislih zgornjo pripombo), saj je saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski domač glasbenik. Predstavitev skladb projekta Transbalkanika je naša estetika, bomo rekli domača zvočna pokrajina. Celo mladina, ki je že zrasla v samostojnih entitetah nekdanje Jugoslavije, se z lahkoto identificira s spleenom balkanske ritmike in melodike. Vse to je v nas vrojeno, narojeno, pospravljeno v arhetipskih čutih, nekje globoko v duši. Kot bi bilo zapisano v genih. Ko Slovenec zasliši balkanske ritme, tiste deljene, kombinirane, sinkopirane in prepolne drivea, ga preprosto dvigne s stola, je v hipu Balkanec od Hublja do Vardarja, kot se je Vasko pošalil ob eni od svojih kompozicij. Projekt ima tudi primerno glasbeno sestavo: Vasko Atanasovski je komponist in instrumentalist prej omenjenih glasbil, Vasil Hadžimanov pianist, na bobnih je perfektni Žiga Kožar, prav tako vrhunski je kontrabasist Jošt Drašler, poseben pečat pa glasbi daje Hrvat Zoran Majstorović, ki igra na kitaro in arabsko lutnjo ud. Koncept je tudi tu preprost: večinoma gre za na jazzovsko avro uglašene prelepe ljudske pesmi z območja Balkana, kar se tiče avtorskih skladb Vaska Atanasovskega, pa tudi nismo daleč od omenjenega ljudskega repertoarja. Jasno, Balkan je vir čistega navdiha in neizmernih lepot emotivne melodike, vedno pa je podčrtan, kaj podčrtan, udarno intenziven in impulziven z ritmičnimi mehanizmi, ki jih dotična jazzovska kompilacija zna dodatno poudariti in razširiti. Nastop je bil tak, da človek pomisli, da je Balkan pradomovina emotivno ritmične glasbe. Seveda s presežki na vse strani, od vsebin do strastnih občutkov. 

Grobo bi bilo rečeno, da je bil uvodni Angeli samo odličen uvodnik, ampak njegov svet je tudi mistično in duhovno globok. Je pa pač dejstvo, da naš občutek za balkanske zvoke nekako bolj pade v prostor, kjer se je še do nedavna vsa ta pisanost balkanskih zgodb prepletala tudi s slovensko ljudsko kreativnostjo, zaradi Alp nemara bolj melodično radoživo, ritmično pa na precej varnejših in bolj enostavnih stezicah. Ampak hej, tako koncert, ki smo ga doživeli, pusti posledice − ljubko in trajno odzvanja še v tišini.