23.05.2012

Od kung-fu dirigiranja do blagih akustičnih božanj

Letošnji Jazz Cerkno je zazvenel točno tako, kot smo od mladeniča pričakovali – polnokrvno, udarno in vsebinsko pestro.

Jože Štucin

Royal Improvisers Orchestra (foto: Jože Svetičič)
Foto: Jože Svetičič

Letošnji jazzovski festival v Cerknem, ki je zaobjel dneve od četrtka, 17. maja, do sobote, 19. maja, je zazvenel točno tako, kot smo od mladeniča pričakovali – polnokrvno, udarno in vsebinsko pestro. Prireditev v sedemnajstem letu starosti postaja trdno zasidrana in vraščena v rojstno okolje, s šarmom, modernim jazzom in visoko kakovostjo izvajalcev pa privablja ljubitelje improvizirane muzike z vseh koncev sveta. V treh večerih se je letos na glavnem odru zvrstilo devet skupin, v »postranskih« dejavnostih pa se je dogajalo marsikaj na različnih ravneh: od kulinarične delavnice Divja hrana, ki jo vsa leta s svojimi »učenci« nabira in »kuha« Dario Cortese, preko glasbene delavnice Iz smeti v vaša ušesa, ki sta jo izvajala Blaž Celarec in Boštjan Gombač, pa solističnega koncerta pianista Håvarda Wiika v Glasbeni šoli Cerkno, video projekcije krasnega dokumentarca Jazz Cerkno, ki ga je za RTV Slovenija režiral in posnel Dušan Moravec, do tradicionalnega foto krožka Jazzy-ga!, ki že vrsto let deluje pod budnim mentorskim objektivom Žige Koritnika, vmes pa je, če odmislimo vse kulinarične dobrote poljske kuhinje v zaodrju, svoj glas v kozmos oddala tudi Kerakustika, razstava keramičnih zvočil, ki so jih spekli Katarina Štucin, Jaka Berger in Anže Kristan.

Totalno radikalen sound v bendu Vanilla Riot soustvarja tudi naš pihalec in elektroničar Boštjan Simon. Poz(icij)a je kreacijska: iz popolnega niča ponovno skipariti zvočno bitje, ki ga na Zemlji še ni bilo.

No, glavni akter festivala je bil vendarle jazz v svoji izvorni, zvočni podobi. Že prvi dan se je začelo tako, kot smo od festivalske sheme, ki stavi na ekskluzivnost in new look jazz, pričakovali. Mednarodna zasedba Vanilla Riot je brezkompromisno demolirala osnovne elemente tradicije: iz zvočne skrinje je odstranila melodijo, ritem in harmonijo (tudi disharmonijo) in prazno luknjo napolnila s hrupom, slučajnostjo in prazvoki vesoljskega izvora. Kotalečo se kepo nenavadnih glasov je v nekakšen predčasovni embrio z barvno kopreno svetlobe ovil video umetnik Byrk Nygaard. Totalno radikalen sound v bendu soustvarja tudi naš pihalec in elektroničar Boštjan Simon. Poz(icij)a je kreacijska: iz popolnega niča ponovno skipariti zvočno bitje, ki ga na Zemlji še ni bilo. Uspešno, noise je bil zanesljiv, klen, živ in poln.

Vanilla Riot (foto: Jože Svetičič)V šarasto gnezdo, ki ga je spletla zasedba Vanilla Riot, je v nadaljevanju lepo sedel Royal Improvisers Orchestra. Največja skupina letošnjega festivala šteje štirinajst glasnih duš, ki pa svojemu nastopu pridevajo še en element – humor. Tokrat so na oder prišli kot cestni delavci, odeti v oranžne telovnike in z orodji (instrumenti) zgradili nekaj izvirnih, neponovljivih zvočnih magistral. Modus je že klasika: glasba nastaja po sinusni krivulji od piana do fortissimo possibila in nazaj. Izviren je dirigentski kung-fu Yeda Gibsona (zgled za svobodnjaško dirigiranje je sprva našel pri Butchu Morrisu), ki je umetnost diktature predsedujočega orkestru nadgradil v borilno veščino, kjer s celim telesom moderira glasbenike in jih vodi po predvidljivo-nepredvidljivih poteh. Gibson se na koncu vrže po tleh, zvok pa odpihne neznano kam, nekam v naročje kozmične tišine in večnega miru. Večer je sklenil, skorajda kot eno malo olajšanje po brutalnih predhodnikih, virtuozni Uwe Kropinski. Solo nastop z dvema kitarama, ki sta istočasno tudi tolkali, je bil eklatantno nasprotje vsem ostalim. Izzvenel je v spravljivem in akademskem duhu, kitarist pa je iz klasične zakladnice vlekel elemente bluesa, folka, flamenka in podobnih lepih umetnosti, ki jih je vešče preoblikoval po svoji podobi.

Toda če bi izbirali najbolj samosvojo skupino festivala, bi krono zagotovo dobila kompanija Doneda / Kocher / Sambolec / Grom. Kontrabasist Tomaž Grom je s kvartetom tokrat poniknil v samo srčiko zvoka, tja nekam v območje najtišjega vzgiba, plahega piska in lahne sape (iz meha).

Gregor Tao Vrhovec-Sambolec in Tomaž Grom iz kvarteta Doneda / Kocher / Stambolec / GromNadaljevalo se je v petek, dogajanje je bilo že popolnoma sproščeno. Na prvem mestu (česar ne pozabi omeniti noben glasbenik, četudi so prenekateri imeli navigacijske probleme pri iskanju Cerknega na globusu), sta predvsem domačnost in prijaznost kraja, takoj za tem pa glasbenike fascinira vrhunska izvedba celotne logistike ter programske izpeljave in neokrnjena narava v okolici. Slednja je spiritus agens mnogih zvočnih asociacij, ki se potem rodijo in medijo na samem nastopu. Prav pristne vezi, ki se vsakič znova (s)tkejo med nastopajočimi in poslušalci, so tisto več, kar festivalu daje pridih popolne sproščenosti in neformalnosti. No, v sedemnajstih letih, ko se festival bliža polnoletnosti, se je tudi publika profilirala; v Cerkno prihajajo pravi ljubitelji tovrstne glasbene produkcije. Če kdo, potem so zagotovo glasbeniki nadvse zadovoljni, da imajo pred seboj poslušalce, ki jih njihov zvočni medij resnično zanima. Brez odziva je muzika pač kakor odmev na Luni, kar se jim zagotovo, že zaradi narave izvajane glasbe, kje tudi zgodi. V Cerkno namreč sistematično prihajajo najbolj odbite in čudaške godbe, kar jih premore bližnji in daljni svet. Koncept se ne spreminja in ostaja v polju skrajno eksperimentalnega, novega, iščočega in ekskluzivnega. Seveda z blažilnimi »brejki«, ki spočijejo in božajo uho. Letos je to najdosledneje uspelo akustičnemu duu Joseph Tawadros (lutnja), Jean-Louis Martinier (harmonika). Glasbenika sta virtuozno improvizirala na ljudske in umetne teme. Toda če bi izbirali najbolj samosvojo skupino festivala, bi krono zagotovo dobila kompanija Doneda / Kocher / Sambolec / Grom. Kontrabasist Tomaž Grom je s kvartetom tokrat poniknil v samo srčiko zvoka, tja nekam v območje najtišjega vzgiba, plahega piska in lahne sape (iz meha). Lahko rečemo, da je parkiral v orkanskem očesu, kjer prevladujeta mir in tišina, in tam brskal za ostanki zvokov, šumov, »cvilkov«, šepetov. Ni kaj, muzičisti so šli globoko v jedro, okrog njih pa je grmelo in se stresalo. Včasih bližje jazzovskim koreninam, včasih pa so privreli glasovi iz drugih dimenzij. Fenomenalni belgijski pianist Fred Van Hove je s kvartetom v petek zelo intenzivno grebel na meji hrupa in tišine. Precej navznoter so muzicirali tudi Fernández / Guy / Lopez Trio, ki so s klasičnimi orodji (kontrabas, klavir in bobni) ustvarjali značilno hermetičen free jazz, medtem ko je petkov večer sklenil Christian Lillingers Grund, kjer je osnova jazzovska tradicija, navihani pobegi v nepredvidljivo in samosvoje, pa so »že slišano« smiselno nadgradili.

Če se moramo odločiti, kaj in kdo je bil letošnja dodana vrednost festivala, najbrž za nikogar ni sporno – Atomic, kvintet samih Skandinavcev, je sklenil dogajanje z orgazmičnim soundom, z globalizacijskim pristopom, ki ne dopušča ugovora, z ritmično perfekcijo, ki strese čas, in s polnostjo zvoka, ki poslušalca celostno preparira. Krasna free jazz godba nadaljuje sicer že uveljavljene trende, ampak suvereno in artistično, čutno in akademsko obenem. In če kje, potem je v tej »formuli« skrivnost sodobnega jazza: raziskovanje, ki ga generira um, in muziciranje, ki prihaja iz duše. Atomic je v tej (atmo)sferi zazvenel perfektno in vrgel rokavico 18. festivalu prihodnje leto, ko si bodo organizatorji (v prvi vrsti neumorni šef Boštjan Cvek in Sergej Koncut, ki sta pred leti pognala to čudovito cerkljansko jazzovsko mašino) v gumbnico pripeli rdeči nagelj polnoletnosti.