Od Londona do Marezig

Obalni inštrumentalni trio Pantaloons, ki ga sestavljajo Luka Belič na tenor saksofonu, Aljaž Markežič na suzafonu in David Nik Lipovac na bobnih, smo spoznali leta 2019 v sklopu Klubskega maratona Radia Študent. »Hopa cupa brass bend s Primorske«, ki se je razvil iz predhodnega projekta Chili Brass Band, je v ušesih domačih poznavalcev predstavljal odgovor na takrat še relativno sveže zvoke novega londonskega jazza, ki ga je z bendom Sons of Kemet in drugimi projekti po svetu najopazneje populariziral karizmatični saksofonist Shabaka Hutchings. Njihova singla Volkulja in Rince and Repeat (oba najdemo tudi na pričujočem prvencu) sta si na valovih Radia Študent prislužila redno rotacijo. Vabiti so jih začeli razni domači in tuji organizatorji (Liverpool Sound City, Eurosonic Noordeslag, Electric Castle in drugi festivali) in hitro so si ustvarili renome kot trio, ki ga je mogoče umestiti v precej različne kontekste, od alter klubov in showcase festivalov do korporativnih dogodkov, protestov in uličnih nastopov. To potrjuje že samo dejstvo, da so pred kratkim v istem dnevu nastopili v enem od šišenskih nakupovalnih centrov in še na festivalu Jazz Cerkno. Debitantski album tria Pantaloons ponuja točno to, kar smo od njega pričakovali: paket nepretenciozne in igrive inštrumentalne plesne godbe za kolektivno poskakovanje in rajanje ob različnih priložnostih. Enajsterica komadov izpade kot fina filingaška muzika za poletne avtomobilske avanture in vročekrvne festivalske večere, kjer se mešajo različne skupine ljudi, od otrok do upokojencev. Toda zaradi odsotnosti resnejših presenečenj, nepričakovanih zasukov in drznejšega muziciranja album Zbounce na poslušalca ne napravi trajnejšega vtisa, tako da bi te zamikalo, da bi se večkrat vračal k njemu.

Pantaloons od samega začetka velja za bend, katerega glasba, ki je praviloma energična, širše dostopna in pregovorno plesno razpoložena, zaživi predvsem v živi interakciji s publiko. Ta fuzija pop jazza, ki se odraža v izdatni rabi saksofona (roko na srce, na trenutke je celo preveč epic sax guy momentov), prvovrstnih funk gruvov, ki prihajajo iz Markežičevega suzafona, in poskočnih disko ter trubaških ritmik, ki vabijo k plesu, najbolj zažari, ko fantje vanjo vpletejo elektronske zvočne barve in druge elemente. Za to, da so posamični zvočni gradniki uravnoteženo umeščeni v zvočno podobo in fino obdelani, je odgovoren obalni producent Jan Bajc Funa (.čunfa). Z nadgradnjo golih akustičnih zvokov s pomočjo delaya, različnih filtrov in drugih efektov na saksofonu in suzafonu (Horse, Kreker) ter vpletanjem sintovskih linj (Hunting For Love, Fin), zborovskih podpornih vokalov (Dessert), volčjega tuljenja (Volkulja) in drugih elementov bend presega okvire »uličnega trubaškega tria« in se giba proti bolj elektrificiranemu zvoku, ki ga povezujemo z že omenjeno londonsko sceno.

V množici aranžmajsko precej sorodnih prijetnih komadov na albumu Zbounce izstopajo predvsem trije. Atmosferična, skoraj filmska uvertura pesmi Fin, v kateri fantje ohranijo nižji tempo in večji poudarek polagajo na ambient, nakazuje tudi tisto drugo, manj »hopa cupa« plat tria Pantaloons, ki bi si je na prvencu želeli slišati še več. House vplivi producenta .čunfe pridejo do izraza v komadu L’Amore Sulle Nuvole, po domače ljubezen na oblakih, nekakšnim miksom med lo-fi house štikli izpred par let in hitiči za čilanje na plaži, primernih za Spotify. Morda najbolj dobrodošel in drzen korak pa je bila odločitev za sodelovanje z obalnim raperjem in pevcem UM-om (Urh Mlakar) v komadu Jup, edinim resnim kandidatom za redno vrtenje na domačih frekvencah. Slednji ima namreč potencial za sodelovanje Pantaloonsov z raznimi domačimi pevkami in pevci, s čimer bi svojo godbo nedvomno še bolj približali širši javnosti (v podobni maniri, kot so to na plati Black To The Future uspešno realizirali Sons of Kemet). Ima všečen in lahko zapomnljiv refren, ki se hitro zareže v možgansko skorjo. Hkrati pa UM-ovi nekoliko klišejski verzi (»Poslušam tvoje zgodbe, ki mi jih nežno šepetaš v uho, čutim tvojo toplo sapo, tvoj dih, tvoj dotik, tvoje vroče telo, ko ti zrem v oko, te držim za roko«), raperski flow in melodično zavijanje, ki bo nekatere mogoče spomnilo na Štrasa iz zasedbe MRFY, na momente izpadejo osladni, celo nekoliko karikirani v svojem patosu. 

In še manjši oklepaj: čeprav se platnica albuma v obliki otroške pobarvanke s cut up časopisno tipografijo navezuje na pobarvanko, ki spremlja izdajo, v kontekstu visokih sodobnih vizualnih standardov vseeno izpade kot na pol končan izdelek, ki bo naključnega odkritelja prej odbil kot privabil k poslušanju.

Debitantski album tria Pantaloons ponuja točno to, kar smo od njega pričakovali: paket nepretenciozne in igrive inštrumentalne plesne godbe za kolektivno poskakovanje in rajanje ob različnih priložnostih. Enajsterica komadov izpade kot fina filingaška muzika za poletne avtomobilske avanture in vročekrvne festivalske večere, kjer se mešajo različne skupine ljudi, od otrok do upokojencev. Glavni adut je verjetno prav medgeneracijska všečnost. Fantje pač delajo muziko, ki te vsaj začasno neizogibno spravi v boljše razpoloženje. Toda zaradi odsotnosti resnejših presenečenj, nepričakovanih zasukov in drznejšega muziciranja album Zbounce na poslušalca ne napravi trajnejšega vtisa, tako da bi te zamikalo, da bi se večkrat vračal k njemu.