Od pekla do nebes: neusahljive zvočne čarovnije Bratka Bibiča

Koncept plošče (naj bo vinilna ali odsevna) in albuma je v obdobju oblačnih storitev vse bolj zamegljen. Tudi samo zamišljanje glasbe, ki preči prostorske in časovne meje, ne le slogovne in zvrstne, je morda prav tako vse bolj megleno. Le živa glasba je v zadnjih letih pridobila na veljavi, ker neposredne izkušnje glasbe, tudi če jo generirajo digitalni strojčki, ne more nadomestiti nobena druga čarovnija. Najnovejši album Bratka Bibiča združuje najboljše vseh svetov. In časov. In zamisli. Težko ga je opredeliti za album »v živo«, četudi je praktično vsa glasba, ki jo predstavlja Kabinet čudes Brutka Bimbiča, nastala na koncertnih nastopih, kajti kompozicijsko in zvočno so jo oplemenitili postprodukcijski prijemi z uporabo koncertnih posnetkov na drugem izmed obeh nastopov, ki jih prinaša album. Še težje ga je opredeliti za album, ki bi se vsaj za silo držal načela slogovne ali zvrstne enotnosti glasbenega toka. Komponirani deli in improvizacije – tudi na odru – neopazno prehajajo drugi v druge, glasbila prepuščajo »besedo« glasovom, telesom in posnetim zvokom, vse skupaj pa tu in tam vpenja v radožive ritmične tokove še računalniška elektronika; od bogastva premen in trmastih repeticij se zvrti še tako vsega hudega vajenim ušesom.

Ah, kaj bi motovilil: Kabinet čudes je mojstrovina, h kateri so prispevali tako člani spreminjajoče se zasedbe The Madleys in gosti ter gostje kot seveda tudi neustavljivi glasbeni inovator in povezovalec Bratko Bibič. Zasedba v glavnem zveni komorno, dokler se ne zgodi premena in zasedba zajadra v prešernem ritmu bodisi v sinkopirane plesne pasaže ali v gromko elektroniko. Takoj nato pa te iz zasede lahko pričaka Kašljava: logična izpeljava zamisli avantgardnih glasbenikov prejšnjega stoletja, glasbeni komad, v celoti sestavljen iz hrupnega izkašljevanja glasbenikov. Celotni album je zmes duhovite glasbene igre in globoko premišljenih konceptualnih rešitev.

Odrski nastop, podkrepljen s studijskimi dodatki, pričara zvočni videz zasedbe, ki ji ne bi pripisali samo petih članov in občasnih gostov. Poleg Bratka Bibiča in njegove nezgrešljive harmonike ter glasu so v zasedbi The Madleys na tem albumu godli še violinist Matjaž Sekne, saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski, klarinetist Boštjan Gombač in pozavnist Uroš Polanc; vsi so prispevali še vokalne akrobacije in improvizacije. Orkester tu in tam zveni kot kakšna ad hoc sestavljena godba na pihala, tu in tam kot poljubno naštrenana enota improvizatorjev, ki so jih pravkar spustili z vajeti, večinoma pa kot kompaktna sodobna komorna enota, ki deli lekcije v brk tistim, ki morda tarnajo, da je sodobna glasba v krizi. Kako bi bila, ko pa praktično vsak komad na tem albumu razkriva drugačna zvočna obzorja, ki samo čakajo, da vstopimo vanje! K temu odpiranju izdatno prispevajo gostje, ki so odlično nadgradili zamisli Bratka Bibiča in matične zasedbe, predvsem skozi improvizacijo, tu in tam pa tudi s svojim nezgrešljivim avtorskim pristopom.

Na tem mestu bom odkrito subjektiven: zame najpomembnejši in tudi zvočno najvznemirljivejši izpad je elektronski Inferno, pod katerega se je podpisal prodorni Franci Škapin – Indio. Njegov računalnik je omogočil izvedbo neverjetno učinkovitega, za Bratka Bibiča doslej neznačilnega glasbenega trušča, ki pravzaprav ni trušč: začne se s pritrkavanjem in konča z vzvratno ekstazo.

Podobno pomembni so tudi drugi zvočni odkloni na albumu, ki so jih prispevali gostujoči glasbeniki in glasbenica. Otto Lechner je okrepil orkester z dodatno harmoniko in kakšnim zanj značilnim solom; Irena Tomažin je zaznamovala predvsem Smejalno, skladbo, v kateri nastopa smeh kot instrument, ki pač ni glas; Sašo Vollmaier je s svojim električnim klavirjem ponesel Odvod daleč onkraj začetnega komornega zvočnega tipanja; trobenta Tiborja Kerekeša je okrepila trobilno-pihani del zasedbe, violončelo Klemena Hvale pa godalni del komorne zasedbe.

Piko na i dodajo ilustracije Milana Eriča in oblikovanje ovitka Rade Kikelj Drašler ter odlična koncertna in pokoncertna obdelava zvoka (Aldo Ivančić, Sašo Geršič, Iztok Zupan, Neven Smolčič, Jure Vlahovič in Bratko Bibič). In seveda pridana, ponovno nestandardna Bibičeva dopolnitev albuma, pesem Petelinje (Slovenec sem), v kateri Brutko Bimbič v kratki vinjeti osmisli celotni kabinet čudes in vrne žogico slovenstvu. Saj res, ali kdo trdi, da je slovenska glasba v krizi? Prav narobe: takšni avtorji, kot je Bratko Bibič, in glasbeniki, ki sodelujejo v njegovih projektih, so skupaj z mlajšimi zvočnimi inovatorji najrazličnejših zvrstnih usmeritev neuničljivi dokaz, da je tudi v tako neprijaznem okolju, vsaj kar zadeva uradno slovensko kulturno politiko in njen brezbrižni, če ne kar sovražni odnos do neetabliranega glasbenega in nevladnega »obrobja«, mogoče preživeti in ustvarjati. Nič nenavadnega, ko pa je Bratko Bibič na tujem bolj znan in cenjen kot doma.