Od strukture do anarhizma

V zmešnjavi časa, ko se vsakršne muzike lotevajo vsega, preskakujejo okvire, rušijo tabuje, zanemarjajo železne zakonitosti, vibrirajo v svojem svetu in iščejo uho, ki jih bo slišalo, razumelo, racionalno in emotivno podprlo, ti pade v naročje prvenec dveh iščočih in zvedavih, točno takšnih, kot sedaj krojijo moderno jazz improvizatorsko-eksperimentalno sceno. Pri založbi Antenna Non Grata izdanem CD-ju z naslov Infuzija poljskega violončelista Jakuba Gucika in našega kitarista Tilna Kravosa, ki, kar ne bo presenečenje, izhaja iz legla tolkalca, perfekcionista, holističnega bobnarja in učitelja Zlatka Kaučiča, se z veseljem spet soočamo s temeljnim vprašanjem: kdaj in zakaj se je muzika začela in do kod lahko seže zvočni svet, a ostane v okvirih in blagodatih muze Evterpe. Prvenec, ki je vsekakor vreden pozornosti. Tu se sedaj nekaj začenja dogajati. Skupinsko muziciranje se lahko samo še krepi, narašča in krotoviči v nedogled, do najbolj nenavadnih zvočnih fresk.

Ne z vprašanji ne z odgovori ne bomo prišli nikamor. Muzika je materija, kjer vedno na koncu odpovedo vse predhodne vloge. Ko boža dušo, blagodejno vpliva na čustva, cefra um, izziva nove razmisleke, se potaplja sama vase v slepem larpurlartizmu, poslušalca bega do te mere, da ji sledi do konca, do pravzgiba, ki je bil nedvomno krik. Niti ni pomembno, ali je bil to krik piščali ali glasilk, v vsakem primeru je bil akt zapustitve telesa, prvi korak k drugemu. Tako nekako. Ni konca in ni začetka. Zdi se, kot da je vse od vekomaj za vekomaj že tukaj.

Dotična glasbenika sta zastavila projekt infuzije, po katerem je ime dobil tudi album. Konceptualno izhajata iz medicinske razlage, infuzije kot dodajanja snovi neposredno v telo. Ne dvomimo, da sta imela taka občutja, ko sta v primežu vročega poletja vso glasbo v živo posnela na prizorišču Ignotrantke, sta pa seveda tudi odprla vprašanje smisla in  poslanstva glasbe vobče. Če temperature močno vplivajo na vse strunske inštrumente, je popolnoma jasno, da sta bila pod stresom intonacije tudi sama in sta brzela oblikovati zvočne zamisli od začetka do zapika, preden bi temperiranost izgubila ostrino. In to je bilo odločilno: čas za premislek je odpadel, popravkov pri igranju v živo tako in tako ni, muzični material se je kot lava izlil iz vulkana in v ospredje so prodrli intuicija, improvizacija, sla po »čudaškem«, dialog dveh monologov pa še mnogo tega. In sta zadela neko svoje bistvo. Padla sta v kolektiv, ki kreira in oblikuje. Mrtva materija, ki se skriva v glasbilih, je postala živi stvor. Mračni angel improvizacije, ki prosto in frajgajstovsko preletava prostor in poslušalstvo, je dobil pisana krila. Toni svobodno frfotajo, oznanjajo novo muziko, sporočila trenutkov, impulzov, vzgibov, domislic. Nimata skrivnih točk, na ničemer znanem se ne šlepata, gresta vase, freudovsko regresivno do same biti svojega jaza. Tu smo spet pri vprašanju, kdaj je jaz jazz, in obratno. No, tudi tu ni odgovorov. Da se rahlo dotikata stvarnosti, nam nemara namigne citat, začetni toni jazzovskega standarda Summertime iz Gershwinove opere Porgy and Bess. Kultni melos te umetnine sta glasbenika samo intonirala, odprla začetne tone, potem pa je misel poniknila v anarhistično zmedo podzavesti, mogoče celo nadzavesti, vsekakor pa v svet zvočnih fantazem, ki so pripikale na površje sredi vročega poletja.

Plošča ponuja štiri skladbe, slabih petdeset minut infuzije, ki so je bili deležni poslušalci 21. julija 2022 v Ignorantki na Poljskem. Prvenec, ki je vsekakor vreden pozornosti. Tu se sedaj nekaj začenja dogajati. Skupinsko muziciranje se lahko samo še krepi, narašča in krotoviči v nedogled, do najbolj nenavadnih zvočnih fresk. Dobra sta, smo pomislili, štekata, in seveda si želimo, da nadaljujeta. Mogoče pomisel. Glede na res hud noise, celo paramuzičnost in spontano izražanje brez koncepta, ima zgodba en zanesljiv skupni imenovalec: odkrivanje jaza. Slednje je mogoče podtakniti tudi pod naslov prve skladbe I – Jaz, ne vem. Krasnemu kreativnemu poizkusu bi lahko rekli tudi anarhojazz. Tu poslušamo nekaj, kar je sicer še jazz, saj se z vsemi udi in orodji trudi, da bi ostalo del žlahtne tradicije, toda sile strasti in drugačnosti včasih zmagujejo in brskajo naprej, proti novim sistemom.