Odbleski magije

Igor Matković morebiti res ni inovator, kakršen je bil Miles Davis, ki je s ploščo Kind of Blue leta 1959 za vekomaj spremenil razvoj in zgodovino jazzovske glasbe. Je pa nedvomno raziskovalec, čigar projekti v večini primerov presegajo golo glasbo in se vsaj delno dotikajo filozofije ter, če odidemo še malce globlje, religije. A seveda ne v verskem, temveč mističnem smislu, v čemer se najbrž skriva ena večjih odlik trobentaškega maga, ki je bil vseskozi v svoji karieri obkrožen z mladimi, iz katerih je črpal neomajno energijo, in je zato večkrat v glasbo vnesel drugačno ter novo. Za razliko od njega Matković prej kot na mlade ali renomirane glasbenike prisega na enakomisleče enako nemirnega duha. Vendar je v primeru presihajočega jezera (Ephemeral Lake) naredil izjemo, ker je v sodelovanju s slovitim poljskim ECM-ovskim pianistom Marcinom Wasilewskim (s priznano založbo ta projekt druži še Rainbow Studio iz Osla, kjer je bil material masteriran) uzrl globlji pomen. In po rezultatu sodeč, je bilo to dejanje več kot upravičeno.

Ta izdelek je potemtakem eden zrelejših in pomembnejših v zgodovini slovenskega jazza danes. Ne skuša očarati ne z visoko zvenečimi imeni ne z eminentnimi založbami. Samo je, obstaja. Kot intimna izkušnja človeka, ki sprejema minljivost in ki s tem, ko svoja spoznanja deli z drugimi, tistimi pač, ki mu želijo prisluhniti, postaja univerzalen.

Trobentač, ki je v ta namen in z željo, da se znova poveže z enakomislečimi, z Janijem Modrom ustanovil založbo Modigo, je v preteklosti izdal tri albume, nazadnje State of Ku leta 2016, kjer je že nakazal projekt, o katerem pravkar teče beseda; in to ne čudi, saj je bil aktualni album posnet že prej, četudi je bilo tedaj vsega materiala še precej več. Glasba, ki jo tokrat morda celo bolj kot prej opredeljujeta sferičnost in atmosferičnost, je po avtorjevih besedah zorela počasi, da bi nazadnje iz desetih kompozicij vzniknila žlahtnost izbranih, v katerih razvoj narekuje in jih povezuje Wasilewski, medtem ko jih Matković barva. Nekje v ozadju, a nikakor zanemarljivo, kar pride zlasti do izraza v sklepni T for T in v drugem delu sredinske Moon Illusions, ki sta obe ritmično determinirani, osrednjo igro dopolnjujeta velenjski basist Robert Jukič ter srbski bobnar Vladimir Kostadinović. Razloge za to, da je akustičnost prevladala nad precejšnjo mero elektrificiranosti, v katero je sicer usmerjen profesor trobente na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana (navsezadnje je bil celo koncert ob izidu v družbi Janija Modra, Kristijana Krajnčana, Roka Zalokarja in Jošta Drašlerja izrazito električen ter je v ospredje postavil ritmiko), gre iskati v Cerkniškem jezeru, kjer je Matković odraščal. Ob vračanju zadnja leta je ozavestil povezavo med glasbo in spremenljivostjo, minljivostjo, če ne celo ranljivostjo jezera. In prav to je srž vseh petih, melanholično obarvanih balad.

Fall sprva postreže z minimalističnostjo solističnega klavirja, ki se razteza na kar dobrih dveh minutah in s tem dominira nad glasbenim dogajanjem, ki mu Matković doda odbleske svetle milozvočnosti zimske idile, ko je jezero prekrito, zakrito, skrito. Mirno in spokojno, kakršna je tudi skladba v celoti izrazito nežnega albuma, na katerem se kompozicije naravno prelivajo druga v drugo in se skladno s tem preobražajo iz zimskega sna v radoživost pomladi, denimo v že omenjeni Moon Illusion. Za to so zaslužni predvsem vložki trobente morda najsvobodneje naravnane naslovne skladbe Ephemeral Lake, čeprav je osnovna tema, kot v primeru ostalih skladb, zelo jasno začrtana. Zato pa je sredinska v najtesnejši povezavi z akterjevo električnostjo; v njej življenje – rast trave, prebujenje cvetlic, petje ptic – prežene sivino puste zime, kjer se lesketajo le oddaljene zaplate ledu, ki pokajo in škripajo ter pod katerimi kljub navidezni pasivnosti bdi nekaj živega. Following Shadow je najbolj klasično zasnovana, z močno ukoreninjeno melodijo, a obenem brez posebnosti, medtem ko T for T za razliko od nje prevzame trepet spoznanja, da se življenje kljub trdim pogojem in naravni selekciji vedno nadaljuje. Kot glasba, ki, čim jo s posnetkom zamrznemo v posamični trenutek, živi svoje neodvisno življenje ne glede na to, ali spremeni svet ali pa obstane na zaprašenih policah. V svojem bistvu je vedno zapeljiva, srčna, otožna, nežna ali kakršnakoli že. Spremenljiva.

Ta izdelek je potemtakem eden zrelejših in pomembnejših v zgodovini slovenskega jazza danes. Ne skuša očarati ne z visoko zvenečimi imeni ne z eminentnimi založbami. Samo je, obstaja. Kot intimna izkušnja človeka, ki sprejema minljivost in ki s tem, ko svoja spoznanja deli z drugimi, tistimi pač, ki mu želijo prisluhniti, postaja univerzalen. V teh melodijah in notah se namreč skriva pripovedovalčev odtis lastnega obstoja v času in prostoru, v večnosti. Vtis, ki je skromen in prav v svoji majhnosti veličasten. Ephemeral Lake morda ne prekipeva od presežkov, nosi pa po svojih notah tisto »nekaj več«. Povzame jazzovsko energijo. In če čarobnost albuma Kind of Blue, ki je imel tistega »nekaj več« v obilju, celo po šestih desetletjih niti malo ne pojenja, ni nobenega razloga, da ne bi trajala magičnost Matkovićevega zvočnega presihanja trajala najmanj toliko časa. V tem je navsezadnje čar: da presahne, a nikdar ne usahne, temveč živi neskončno življenje izjemnosti.