Odmev poletja iz »vrteca«

Ko sta na zadnjo avgustovsko nedeljo Andrej Ofak (kitara) in Borut Mori (harmonika) priplula do konca svojega drugega koncerta, se je Mori priklonil snovalcem mariborskega ciklusa Carpe Artem: »Hvala Niku (Sajku, op. a.) za vabilo. Cenim, kar počneš, ker se trudiš s klasičnimi koncerti, in da si v svoj program uvrstil tudi naju!« Četudi klasično šolana in oba učitelja, sta namreč Ofak in Mori kot dvojec skoraj klasika, ampak ne zares. Precej bližje sta jazzu, etnu, folk glasbi. Skoraj uličarja. Kot da šele skupaj lahko (do)povesta vse tisto, česar partiture ne morejo. Ker sta dobra in dolgoletna prijatelja, skozi inštrumentalno glasbo dejansko pripovedujeta. Brez besedila, brez petja, kot premor, predah, potovanje. Dvojec, ki zvočno preseže zgolj dva inštrumenta in dva para rok. Podajala sta si motive v skladbah, prepuščala drug drugemu ravno dovolj prostora, ampak nikdar preveč, brez skoka iz njune zvočne slike. Premočna je. Ofak je kombiniral med električno in klasično kitaro ter ob svojih solo vložkih izstopil s trzalico, sicer pa brenkajoče nudil melanholično, spokojno, ampak tudi radostno, živahno in veseljaško plat Morijeve čutne harmonike. Ves čas sta bila večja od dveh polovic, harmonično usklajena in vselej pripravljena na preskakovanje žanrov. Kakor da je to, kar igrata, žanr zase.

Odmev poletja je bil naslov letošnjega poletnega dela ciklusa Carpe Artem. To je cikel komornih koncertov v Sodnem stolpu na mariborskem Lentu in po novem tudi v cerkvi Sv. Bolfenka na Mariborskem Pohorju. Dodatna posebnost je bil dvojni program, saj so se vsi štirje koncerti (Oksana Pečeny & Matic Dolenc, Trio Maribor, Nikolaj Sajko, Andrej Ofak & Borut Mori) odvili tako na Pohorju z začetkom pred poldnevom kakor ob večerih v prenovljenem Sodnem stolpu (za dva koncerta v enem dnevu se je poleg Ofaka in Morija odločil še Trio Maribor). Mi smo ujeli večerni, melanholični, topli koncert v Sodnem stolpu, sicer stalnici Festivala Lent, ki ima po prenovi precej bolj moderno, vendar nič manj intimno tako zvočno kot vizualno podobo. 

Repertoar sta naslonila na drugo ploščo, The Echoes of River Drava (Odmevi reke Drave, 2017), in raje kot k prvencu Naj letim (2008), kjer sta uglasbila poezijo slovenskih avtorjev, zavila k skladbam, ki so nastajale čez letošnje poletje. »Poleti sva si vzela teden dni časa in šla na samo, če lahko tako rečem, torej brez družin,« je pojasnil Mori. »En teden sva komponirala, vadila in snemala ter zvečer to, kar sva naredila čez dan, zaigrala tudi na ulici. Odmev poletja je zato ravno pravi za naju, saj boste slišali čisto nove skladbe.«

Že izdane skladbe so zvenele mogočno predano, mestoma celo pretkano. Pozna se, da sta ne le uigran tandem, temveč iz dolgoletnega poznanstva izvlečeta več, kakor bi najbrž sicer. »Prihajava iz Dravograda in v rani mladosti sva ob reki preživela že veliko časa, poznava se že ...« je ob koncu pred skladbo The Echoes of River Drava pojasnil Mori, Ofak pa v klenem dialektu pristavil: »Od vrteca.« Ko je Mori nato sklenil, da je »lepo imeti takega frenda, ki gre s tabo skozi življenje in lahko z njim delaš muziko«, se je dalo razbrati, kako jima uspeva toliko dinamike v že izdanih skladbah. Večinoma miže, sta skoraj na novo iskala posamezne drobce skladb – že skoraj štiri leta po tem, ko je Odmev reke Drave po izboru Jazzetne postal album leta 2017. 

Podajala sta si motive v skladbah, prepuščala drug drugemu ravno dovolj prostora, ampak nikdar preveč, brez skoka iz njune zvočne slike. Premočna je. Ofak je kombiniral med električno in klasično kitaro ter ob svojih solo vložkih izstopil s trzalico, sicer pa brenkajoče nudil melanholično, spokojno, ampak tudi radostno, živahno in veseljaško plat Morijeve čutne harmonike. Ves čas sta bila večja od dveh polovic, harmonično usklajena in vselej pripravljena na preskakovanje žanrov. Kakor da je to, kar igrata, žanr zase. In tako poslušalca zgrabita in ga ne izpustita.

Po svoje so prav zato najbolj izstopale bolj ritmične skladbe: napadalna Arabica, radoživa The Jolly Roger, kjer sta še sama zaklicala »vijuuuu«, ko sta v kadenci hitroprstno in skladno odigrala niz zapletenih, ampak skoraj nujnih tonov. Po drugi strani sta nedeljski večer upočasnila z Mountain Ride, kjer je zlasti klasična kitara ponudila popotovanje, nadgrajeno z Blues for Kanai. Iz skladb je večinoma razvidno, kje so našle osnovne vzgibe, a te Ofak in Mori izkušeno, vestno in predvsem kvalitetno nadgradita. Njuna glasba je preplet, nikdar zares žanrsko izrazit, ampak četudi si je Ofak enkrat nekoliko zamrmral, zmoreta pripovedovati zgodbe. Na takem koncertu je natisnjen program – četudi sugestiven – zelo dobrodošel, saj naslovi povedo ravno dovolj, da poslušalca usmerijo. Tako je Mori tolkel po harmoniki med uvodom v Macedonian stories, kjer je orientalsko poneslo Ofaka, da je ujel balkanski melos. V pesmi Iria sta na koncu tolkla oba ter iz inštrumentov izvlekla novo, predvsem pa avtorsko izraznost. 

Vendar tudi naslovi ne morejo povedati vsega (Abra, Magi, Iria), pri določenih skladbah so domala mitski in so komornemu ciklu drzno primerno poskrbeli za to, da si je poslušalec moral sam risati svojo zgodbo. Kot abstraktno slikanje s prepoznavnimi odtenki skrbno izbrane palete na platno, ki potrebuje svež, aktiven, kreativen par oči oziroma ušes. Pesmi so v tem večeru na tem prostoru dobile zdaj povsem tihe, nato pa crescendov polnoglasne nastavke, denimo v skladbi Iria. Koristilo je, da jima je občinstvo zvesto sledilo, in četudi sta v slabi poldrugi uri zelo malo govorila, Ofak pravzaprav le eno besedo, je bilo veliko povedanega. To je bil koncert, ki v sklopu cikla Carpe Artem morda celo izstopa, v Sodnem stolpu pa se zdi ravno pravšnji za manjšo, spodnjo etažo, kjer se lahko zbere do približno petdeset duš. 

Seveda je nastopila močna želja po bisu. In sta naredila kakor poleti, ko sta spočeto zaigrala kar na ulici. »Na koncertu pa še ne, nikdar!« sta dejala za konec in spontano sklenila Odmev poletju v sklopu ciklusa Carpe Artem.