Odprtje SGD je prineslo duh po drugačnih planetih

Letošnji jubilejni, 30. Slovenski glasbeni dnevi so se ob odprtju 13. marca v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in frankfurtskim Ensemble Modern z izborom glasbenega programa v znamenju obletnice resnično poklonili odličnosti slovenske sodobne glasbe.

Čeprav je bilo ozračje v Gallusovi dvorani na prvem koncertu SGD, umeščenem v cikel Kromatika, prepojeno z nestrpnim pričakovanjem odzvanjanja glasbenih stvaritev nagrajenega skladatelja Vita Žuraja, so se z naštevanjem sponzorjev precej nezanimivi uvodni nagovori kar predolgo vlekli.

Prva na sporedu je bila Žurajeva skladba Runaround za trobilni kvartet in instrumentalne skupine, katere zvočni rezultat postavi poslušalca pred osupljivo dejstvo, da je glasba, narejena v vsej resnosti matematičnih izračunov oziroma algoritmov, izrazno raznolika in močno afektna. Z izjemno versatilno igro, interpretativno močjo trobilcev EM in z intenzivno, fokusirano komunikacijo med izvajalskimi skupinami se je glasbenikom posrečilo to tehnično zahtevno in kompleksno kompozicijo izpeljali v ekstremno dinamično razpetem stopnjevalnem teatru.

Središče koncertnega sporeda je tvorilo sosledje dveh verzij skladbe Arnolda Schönberga, s katero je nosilec druge dunajske šole vnesel ključne premike v kromatično obarvano glasbeno govorico ekspresionizma. V sosledju petih skladb se tradicionalna motivično-tematska zgradba glasbene misli popolnoma preobrazi v razstavljene in na videz prosto lebdeče fragmentarne motivične drobce, ki tvorijo »barvo« tretjega stavka in kot zračne molekule v neprestanem gibanju naznanjajo prihajajoči novi zvočni svet v Peripetiji – točki brez povratka.

Obe verziji, tako komorna kot simfonična, sta v zavzeti izvedbi obeh orkestrskih sestavov pod natančno taktirko Johannesa Kalitzkeja prinesli svojstveno interpretacijo prelomne skladbe. Čeprav je Simfonični orkester RTV Slovenija dokazal, da lahko s primernim vodstvom zagrize v trd oreh tovrstnih kompozicij in poda solidno podobo ekspresionistično-nevrotičnega podzavestnega sveta, je izvedbi vseeno primanjkovalo nekaj elementov. Zaznamovala jo je predvsem previdnost, torej premalo prožnega odzivanja na dirigenta, čigar tenzija se mestoma ni uspela prevesti v usmerjeno orkestrsko igro. Komorna izvedba EM se je od interpretacije Simfonikov razlikovala po večji kontrastnosti petih skladb (tretji stavek je dosegel surdinasto zvočnost pianissima), večji intonančni stabilnosti, predvsem pa po energiji – usklajenosti in zanosu, s katerim lahko ustvarjajo le glasbeniki, ki ostajajo v nepretrganem stiku s sodobnejšimi glasbenimi materiali, jih razumejo in se zato počutijo pri njihovem izvajanju sproščeno in domače.

Osrednji dogodek večera je pripadel plodnemu sodelovanju slovenskih poustvarjalnih in ustvarjalnih moči s prepoznavnim nemškim sestavom. Žurajev izjemen komponistični dosežek predstavlja kompozicija Changeover za instrumentalne skupine in simfonični orkester, ki s premišljeno razporeditvijo instrumentalnih skupin po dvorani izkorišča tudi prostorsko dimenzijo. Skladba je umetelno izčiščena in kompozicijsko dovršena stvaritev, ki nudi s svojim neverjetnim naborom zvočnih tekstur, dinamičnih stopnjevanj in agogičnih premikanj dih jemajočo izkušnjo.

Kalitzkejev domiselno sestavljeni glasbeni program večera nas je popeljal v različne odtenke zvočnosti: od intimnejše komorne na začetku z Runaround do velike prostorske zvočnosti s Changeover in z vmesnim sprehodom po dveh različicah Schönbergove mojstrovine. Utrne se misel, da sopostavitev Schönberga z Žurajem morda namiguje na vprašanje razvoja glasbene govorice slednjega, kajti prvi je pretrgal vez s slogovnim oblikoslovjem svojega časa.