Odrasla baraba

Slovenski hiphop je v pionirskih letih kapljal. Zelo počasi. Leva scena Alija Ena je letvico postavila visoko, Pasjega kartela nismo mogli jemati povsem resno, Maribor je na zemljevid zgodaj postavil dvojec Dandrough. Potem je prišlo prelomno leto 2000: dobili smo prvo kompilacijo domačega rapa 5'00'' Of Fame Za Narodov Blagor in prvenec Klemna Klemna Trnow Stajl, do danes najbolj prodajano plato nametavanja rim na tej strani Alp. In le je začelo z vseh strani deževati. Albumi, male plošče, demoti, mikstejpi. Večina proizvodnje se je preselila seveda na splet in pred kakšnimi petimi leti je popolnoma zasičila sceno – s polproizvodi omejenega dosega, ki so redko kdaj odzvanjali dlje od soseske danega izvajalca.

Ena glavnih težav, ki so spremljale vse te raperje, je bila (in še zmeraj je), da je redko kateri imel pravo zgodbo. Ali En je imel na primer zgodbo skejtanja. A že Murat in Jose, ki sta v smislu paketa videospotov, podlag in celostne podobe držala vodo, je nista imela. Klemen ni imel samo ene, imel jih je celo več. Z drugo ploščo, Hipnozo, je le potrdil status raperja z največ zgodbicami, ki je do perfekcije izpilil stil pripovedovanja štorij skozi rap, pa naj je šlo za fikcijo ali za resnične ulične dogodivščine, za pohanje, bejbe, splošno »barabiranje«, domišljijske motive ali družbeni angažma.

Pokazal je neverjeten občutek za rapersko umetnost storytellinga, vživetega podajanja delno resničnih, delno izmišljenih zgodb. In zgodb ni zmanjkalo niti potem, ko je zmanjkalo njegovega svežega materiala. Pogosto so bile te zgodbe vezane na njegove alkoholne dejavnosti in podvige. In potem se je počasi začelo premikati: sem pa tja kakšen komad, pred štirimi leti veliki koncert in nov videospot. In Klemen se je spremenil, vsaj malo je odrasel, manj je pizdarij, v intervjujih deluje skoraj zenovsko umirjeno. Mejnika novega Klemna sta bila najprej koma in nedolgo tega še infarkt. Sedaj je že skoraj eno leto trezen. In dokončal je projekt, ki se je vlekel leta kot čreva, tako dolgo, da se je zdelo, da ne bo izšel nikoli. V rap glasbi sta se najbolj obirala dva: Dr. Dre in Klemen Klemen. Pa sta le dostavila, praktično naenkrat.

Album S3P se je torej pražil dolgo in morda so prav zato projekt zastavili na debelo, z bonus ploščkom posnetkov z vseh strani: raznih sodelovanj, izborom iz oddaje Izštekani in iz sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija. Na albumu slišimo pričakovane goste in gostjo, stare kompanjone: Ballaua, Kinga, Aniko Horvat, Gina Mafijo, trojec T-Set; pa tudi malo manj pričakovane: Unknowna, Zlatka, Kosto ... Svoje prste tu in tam na struni ali tipki pristavi Dejan Slak – Slejk, ki ga najbolj poznamo kot basista skupine Moveknowledgment. In tu je seveda tudi didžej SSF, ki je na prejšnji plati, Hipnozi, dodobra preskrečal Klemnov vokal. Tokrat ga ne. Vrača se k osnovam, praskanju klasičnih hiphoperskih efektov in pančlajnov.

Največji pečat je projektu S3P dodal bobnar, ki se je zadnja leta potrdil kot vešči klepar hiphoperskih bitov za razne izvajalce, bMD. Večino podlag sta zbila skupaj s Klemnom, le eno je dostavil zagrebški kralj bitov Koolade. bMD spet pokaže, kar je pokazal že večkrat v preteklosti: da zna delati rapersko produkcijo. Gruv je tu in je tudi pravi, pogosto je »klemnovski«. Zatakne pa se pri zvoku in samem stilu. Ta se na večjem delu albuma S3P poklanja zlatemu obdobju Dr. Dreja, z zahodnoobalnim melosom lahkotnega glavozibja in preprostih melodijic. Kar Klemnu preprosto ne paše. Preveč je prijazen, predvsem pa preveč spoliran, zglancan, predelan. S3P je brez zrna, je produkcija brez umazanije, brez okorno štrlečih in podrtih bobnov, brez preglasnih basov. Preveč je popoln. Adijo casio rap, dobrodošla klasična zahodna obala.

Prijazne pa niso samo podlage, prijaznejši je tudi Klemen. Pri štiridesetih letih ni več čista baraba, več je samorefleksije in samoironije na burno obdobje zadnjih desetih let. Zrelejših izkušenj. Seveda nam še zmeraj pripoveduje zajebantske zgodbice, zabavne anekdote, blesave rime. Še zmeraj je duhovit in karizmatičen – v enem komadu je nažgan kot gazela, v drugem kot mortadela. A več besed nameni temi ljubezni, pripetljajem z bejbikami, močnejša je socialna nota, večkrat se vrača h kritiki požrešnosti kapitala, ki jo je nakazal s komadom (oziroma ustanovitvijo stranke) FBS. Bolj redko pa nas povleče v svoj domišljijski svet in tisto, kar najbolj manjka, kar najbolj pogrešamo, je grozljivka. S3P je plata brez Klemnovega horrorja, brez horror rapa, brez strahu in groze.

Koliko ta del Klemna zares manjka, ugotovimo, ko si zavrtimo drugi, bonus plošček albuma. Grozljivko dobimo takoj, že na prvem posnetku SP3000, nepričakovanem vrhuncu celotnega projekta. Ja, na albumu je vrhunec bonus posnetek: strašljiv bit, produkcija velenjskega udarnika Mrigza in Klemen s sočnim operiranjem. Kri, rezanje, mučenje. Sledi še par zanimivosti za fene in dodatni plošček je tako ena tistih redkih priložnosti, ko bonus dejansko je upravičeni dodatek. Ko ne gre za balast, ampak dejansko pristavi neko presežno vrednost.

Album S3P se je pacal (pre)dolgo, in to se sliši. Kljub čvrsti produkciji deluje rahlo kompilacijsko, manjka nekaj naboja, je rahlo razvodenel in preveč pravilen ali sterilen. A če se je Klemnu uspelo izmazati s sodelovanjem s Kingstoni, se bo zlahka izmazal tudi s projektom, ki ga je pacal predolgo in ki ga je zob časa malce razredčil. Z obsežno plejlisto, z za rap neznačilno dolgimi komadi in bonus ploščkom je S3P precej velik zalogaj, ki pa nas povsem ne nasiti.