Oktafonsko zvočenje v Kinu Šiška

Zavod CONA in zvočna galerija Floating Sound Gallery z Dunaja sta v dveh dnevih akuzmatičnega druženja ZVO.ČI.TI Akuzmonij Okta-Fuzija predstavila mednarodno zasedbo ustvarjalcev sodobne komponirane elektroakustične glasbe v akuzmatični izvedbi. Dela so s prostorskim manipuliranjem oktafonskega zvočnega sistema predstavili umetniki sami. Program sta kurirala Brane Zorman in Patrick K.-H, poleg dveh večernih koncertov pa je zajemal še okroglo mizo z razpravo o aktualnih izzivih in inovacijah v prostorski glasbi in akuzmatični umetnosti ter dve poslušalnici z izborom del sodelujočih. Akuzmonij v Ljubljani je redka priložnost za prostorsko uživanje v sodobnih elektroakustičnih delih. Dvodnevno druženje z umetniki je privilegij, ki ga doživimo le enkrat letno. Vsekakor gre za roko v svet in z navdušenjem pozdravljamo entuziazem in profesionalnost tako Zavoda CONA kot Floating Sound Gallery ter upamo, da bodo dnevi akuzmonija v Kinu Šiška (p)ostali stalnica.

Najbolj so nas navdušili nastopi v živo. V prvem večeru smo po tem, ko smo si dodobra namazali ušesa na poslušalnici, spoznali dela Alle Zagajkevič, Braneta Zormana, Patricka K.-H., Tetiane Khorošun, Volkmarja Kleina in Enriqua Mendoze Mejie. Akuzmonij omogoča celostno prostorsko doživljanje glasbe in oktafonska predstavitev je ponudila pravo predstavo slišanih del. Uvodoma se je predstavila ukrajinska umetnica Alla Zagajkevič z MISTO, mogočno sonorno fresko mesta, katere zvoki se porajajo drug iz drugega, oktafonska razporeditev pa nam omogoča, da se znajdemo v središču zvočne petrifikacije, ki prihaja do nas kot mehanična podoba mesta ali njegovega drobovja. Zvočni tok nas dosega kot magma z vseh strani, dobi volumen in se bobneče razvija v prostoru, ritem dela pa je enakomeren, zmerno umirjen in omogoča prostorsko dimenzijo zvokov. Enakomernost tempa in skrivnostni, anorganski pridih dajejo vtis urbanega prostora, ki ga oživljajo zvoki. 

Brane Zorman si je skladbo SUS zamislil samosvoje, kot »fraktalno modulacijo zvokov skozi presečišča časa in jakosti«, potek zvokov pa določa sosledje Attack, Decay, Sustain in Release. Skladba že takoj preseneti z udarnim zvokom in se energično nadaljuje v pulziranem ritmu, vse to pa prihaja do nas po osmih zvočnikih. Nov zvočni izbruh je še udarnejši: znajdemo se pod tušem zvokov, ki se vrtinčijo okoli osnovnega, njihova bliskovitost podžiga energični naboj in v skupnem crescendu se gibljejo po prostoru, potem pa se znova umaknejo novim zvokom in zvočnim učinkom, kot je bobnenje. Osnova ostaja kontinuirana in je podstat preostalega zvočnega nabora. Razgibano zvočno vrvenje se spremeni v prasketanje, ki okoli nas zaneti iluzijo ognja ali elektrike, dokler se ne razleze v nov kontinuirani zvok, ta pa postaja vedno močnejši, se krepi in potuje po prostoru skupaj z drugimi in se prelevi v valovanje ter nato bobnenje. Utripanje ritma rušijo posamezne zvočne intervencije, ki mu dajejo konkretno vsebino. Po zadnji ataki se delo izteče v tišino. Skladba je izjemno dinamična in udarna, prav zaposluje nas s svojo bogato zvočno strukturo.

Postards Patricka K.-H. je besedna igra med postcards in bastards; gre za ustvarjanje novih pomenov z združevanjem elementov. Glasbena podoba temelji na konkretnih zvokih brenkala v povezavi s sintetičnimi zvoki. Zvočno je zasnovana bolj minimalistično in oblikuje stopnjujoče se pripovedi, ki naraščajo in se zgoščajo do izteka. Zvoki so nekoliko karikirani in spominjajo na otroško igro, saj nas obdajo s simpatičnim in duhovitim zvočnim kontekstom, ki se prepleta s premišljeno zasnovanim, resnim zvočnim tokom in z njim sobiva vse do nenadne tišine, v kateri znova zaslišimo določen zvočni vir. Razpoloženje niha med upočasnjeno duhovito lucidnostjo in kuriozno zvočno mešanico s posluhom za tišino in igrive zvočne gage. Domišljeni scenarij je navidezno preprost, skoraj otroško iskriv, hkrati pa dovršeno zasnovan v prepletu resnobnega in igrivega. 

Delo lj Tetiane Khorošun se prične kot počasno vdihovanje in izdihovanje, ki se umesti v prostorsko zvočnost in ga v ozadje potisnejo drugi zvočni pojavi, kot v nekakšnem zvočnem pragozdu. Ko se pojavi konkretni glas, ki pripoveduje o kraju ob morju, to estetizirano pripoved dopolnjujejo različni učinki. Pripoved je razumljiva in se izmenjuje z abstraktnimi zvoki, v katere vstopa s svojo neposrednostjo, vse do obrata, ko postane fragmentarna in jo preglasijo s silovito intenzivnostjo, s katero se pretakajo po prostoru. Nastane preplet manipuliranega govora in vedno bolj zgoščenega zvočnega materiala, ki se spoji v bolj umirjeno zmes rahlejše strukture, dokler se iz nje ne izvije zaključna pripoved, se razdrobi po posameznih kanalih in se umiri. To subtilno raziskovanje deluje na nas kot zgodba o zgodbi, pomešana s tišino in hrepenenjem.

Povsem drugačen značaj imajo Deathscapes Enriqua Mendoze Mejie, ki obravnava tematiko vojne proti drogam v Mehiki, anonimno nasilje in globalno sistematično brutalnost, ki seje epidemijo smrti. Umetnik je temu primerno izbral zvočni material – kot zamolklo poenoteno vrvenje je, znotraj katerega se odvijajo posamezni dogodki, povezani v koherentno celoto, ki predstavlja dinamično zvočno tkivo. Ta nas objame in se razvija v neposredno bobnečo gmoto, ki se ob pozornem poslušanju spremeni v skupek posameznih dogodkov, ti pa se zgoščeno prelivajo med seboj v kohezivni enotnosti, ki prihaja do nas v neutrudnih dinamičnih valovih in poživlja z nenehnim spreminjanjem, ki se zdi isto, a to nikoli ni. Zvoki prihajajo kot iz talilnega lonca in nas zaposlijo s svojo tesnobno napetostjo ter hitrim in intenzivnim zvočnim tokom. Prav ta globina in intenzivnost ostajata vseskozi nepopustljivi, kar delu daje monumentalnost in neposrednost, s katero poslušalce pritisne ob zid.

Volkmar Klien si je Zusammengesetzt aus den Difiziten Vieler zamislil kot komunikativno, saj je k sodelovanju povabil občinstvo. To je s skeniranjem kode prišlo do aplikacije Sadiss, s pomočjo katere smo po pametnih telefonih poslušali zvoke, ki so spremljali dogajanje iz zvočnikov. V osnovi smo slišali zvoke harmonike ob piskih telefonov, nekakšno mešanico konkretnega z abstraktnim. Posamezni ritmični vzorci so vznikali in se s ponavljanjem spreminjali v prepoznavne. Iz tega gozda zvokov se je izvilo naraščajoče bobnenje, ki je prihajalo iz zvočnikov, dokler ga ni ponovno prekinila shema sintetizatorja, ki je zdaj imela klavirski značaj in je preigravala sledeče si vzorce, kar se je razvilo v punktualistični dialog s telefoni. Duhovita zvočna pripoved je kot da presegala oktafonske zasnove in nas je v bolj organski podobi spomnila na skladbo Passacaglia: Secret of Winds and Birds Tana Duna, v kateri prav tako sodelujejo telefoni.

Akuzmonij v Ljubljani je redka priložnost za prostorsko uživanje v sodobnih elektroakustičnih delih. Dvodnevno druženje z umetniki je privilegij, ki ga doživimo le enkrat letno. Vsekakor gre za roko v svet in z navdušenjem pozdravljamo entuziazem in profesionalnost tako Zavoda CONA kot Floating Sound Gallery ter upamo, da bodo dnevi akuzmonija v Kinu Šiška (p)ostali stalnica.