Operatorij v desetih slikah po libretu Svetlane Makarovič

»S poti, okrvavljeni lovci,
s poti, mešétarji, trgovci,
cunjasti kralji in tlačani,
slinasti sluge in dvorjani
(...)
vi zviti, vi presukani
in za denar prefukani,
(...)
vi množica, večina, pláv,
vi, ki imate zmeraj prav,
(...).«

To so besede, s katerimi nas je z lož pozdravil zbor ter takoj zadel v bistvo, v srce, v vest. Ni bilo malo obrazov, na katerih se je izrisalo nelagodje – no, saj vemo, kdo (poleg avtorjev in novinarjev) hodi na premiere ... In ravno v tem je ironija; kot da bi Milko Lazar in Svetlana Makarovič računala ravno na krstno izvedbo, kot da bi hotela nagovoriti predvsem tiste, ki naj bi se najbolj prepoznali v besedah Prologa, kljub želji, da bi predstava dosegla čim širše občinstvo in ne zgolj »povabljencev«, »pomembnežev«.

Našo civilizacijo bi lahko opisali kot obsedeno s tehnološkim napredkom, pri čemer pozabljamo na duhovni napredek. Skratka, smo kultura pozabe. Pozabljamo stara, že pred stoletji pridobljena znanja, pozabljamo vrednote, tradicijo, identiteto, pozabljamo bistvo. Našo identiteto definira globalizacija: pripada nam vse, v resnici pa nam je bilo vse odvzeto. Ponašamo se s tujim, svojega pa skorajda nimamo več. In zato sta se Svetlana in Milko odločila Slovence opozoriti ravno na to revščino, hujšo od vsake, ki nas je kdaj prej doletela.

Deseta hči (Desetnica) je »mit, ki simbolizira drugačnost od večine, večno brezdomstvo. Če si drugačen, si izobčen, moraš oditi. To je aktualnost te zgodbe.« Umetnika sta že vrsto let prijatelja in soustvarjalca, tokrat pa sta se prepoznala v vlogi izobčenca. Gre za vlogo, ki jo naša družba namenja čedalje številnejšim umetnikom, humanistom, skratka posameznikom, ki čutijo in posledično razmišljajo, pa tudi takim, ki skozi spomin ali raziskavo vlečejo na dan fragmente naše dediščine, naše identitete in jih rešujejo iz temnice pozabe. Vendar avtorja v vlogo marginaliziranih opazovalcev z dobrim spominom in neokrnjenimi vrednotami nista postavila sebe, temveč Cigane. Njih smo dolga stoletja izobčevali, in kot takšni so dobili svoje mesto v naši (sramotni) tradiciji in identiteti. Oni, drugačni in tuji, naj nas sedaj spomnijo na naše lastne pozabljene vrednote. Oni, magični in jasnovidni, naj nam prinesejo zdravilo in razkužijo našo izumetničeno, izkoreninjeno družbo. Obredni ples Ciganov je ples ognja, ki naj sežge »vse kamnite, vse zabite, vse čistune, bogatune, obrekljivce, vse lažnivce, vse bedake, pobožnjake, vse hinavce, domišljavce, vse skopuhe, požeruhe, vse škodljivce, vse morilce, zajedavce, praznoglavce!«. Vloga zbora je v tem glasbeno-odrskem delu ključnega pomena. Deseta hči je samo simbolna predstavnica današnjih izobčencev, njenih devet sestra pa predstavlja povprečje: ubogljive, brezglave, željne zgolj zabave. Glavno vlogo z zborom deli dvorni norec-sluga, hkrati pa edino čuteče in misleče bitje na dvoru. Njegova modrost je zajeta v preprost moto: »Nekaj je šala, nekaj je res.«

Prepričljivost operatorija Deseta hči leži v monumentalni preprostosti libreta in v magični repetitivnosti glasbe. V ravnovesju z njima so tudi vsi vizualni odrski efekti. Uravnovešena celota nagovori vse naše čute (celo vonj), nimamo izbire – delo nas nagovori in tudi pošteno pretrese.

Kot kaže, tokrat ne podajam klasične kritike. Nočem izgubljati besed s pohvalami, ki si jih zaslužita skladatelj in libretistka pa tudi čisto vsi izvajalci in ustvarjalci iz zaodrja. Njihova imena so ovekovečena v koncertni knjižici. Tukaj hočem poudariti izjemno svežino in moč ustvarjalne zamisli ter izvirnost njene realizacije. Omembo si zasluži Zagovor zoper otók – vraža, s katero so naši predniki iz telesa izganjali bolezen. V Desetnici ga nam, »devetim sestram«, prinesejo Cigani kot zdravilo naši družbi. To praslovansko besedilo, morda najstarejši fragment slovenskega slovstva, je bilo tokrat prvič uglasbeno. Milko ga je spoštljivo dodal Svetlaninemu libretu, s katerim tvori neločljivo celoto. Prav tako je z glasbo mojstrsko podprl dogajanje na odru, ki nas s svojo prevladujočo statičnostjo ne zdolgočasi, temveč napelje k razmišljanju.

Na koncu naj izpostavim še nekaj detajlov: srhljiv prizor, v katerem strela podre drevesa; impozantni obredni ples Ciganov; motiv žive vode – mati jo toči skopuško, deklica jo radodarno preliva čez rob kozarca. Odličen je bil Boris Ostan v govorjeni vlogi norca – njegov monolog v sedmi sliki je zagotovo eden najgloblje občutenih trenutkov, ki nam jih ta predstava postreže obilo.

Deseto hči bi lahko označili kot pomembno pridobitev za slovenski operni repertoar, vendar ta izvirni prispevek pomeni veliko več. Avtor ga je označil kot »operatorij«, torej ne gre le za glasbeno-scensko delo, temveč tudi za molitev, nagovor, manifest.