Opolnomočenje glasu

Ruža reda, pesniško-glasbeno sodelovanje med hrvaškim poetom Žarkom Jovanovskim ter slovenskim glasbenikom Andrejem Boštjančičem Rudo, je album številnih potencialov. Na različnih nivojih prevprašuje vlogo poezije danes, pri tem pa predstavlja svojstven poslušalski izziv, tako rekoč sinestetično izkustvo. Lahko ga razumemo tudi kot enega od možnih modelov za revitalizacijo t. i. »govorjene besede« v času, ko je politična figura pesnika-govornika v veliki meri izginila in prepustila mesto raperskim popkulturnim odvodom.

Teksti Jovanovskega so jasno politično sporočilni in poetično sofisticirani. Njihov glavni pesniški postopek je hiperbolična pripoved, ki duhovito karikira lokalno družbeno-politično situacijo. Znotraj pripovedi se izrisujejo jasne pesniške podobe – analogije, ki bi v primeru tihega branja kljub humorju lahko izzvenele nekoliko pridigarsko. Da se to v pričujočih kompozicijah ne zgodi, poskrbi način branja, ki ga ubere Jovanovski. V njem je zaznati precej sarkazma, ritem in melos pogosto ustrezata branjem pravljic, kar zapisanemu pomenu doda še eno raven humorja, ki ironizira obliko in jo spravlja v dvoumen položaj ter jo kar najbolj neposredno ohranja blizu realnosti, na katero se sklicuje. Skratka, spoj več elementov – poezije in modusov branja – prispeva k večplastnosti, ki presega žurnalistični humor in možnost hitrega zavzemanja cinične distance. K temu je treba prišteti še občasno in nepredvidljivo kričanje, ki ga ni mogoče zlahka umestiti v poslušalsko izkušnjo.

Vsa ta variiranja pomenov skozi medij glasu vstopajo v zanimivo kompozicijsko sliko. Glas Jovanovskega lahko opišemo s pridevniki »močan«, »silovit«, a obenem »topel«, »jasen«. Ustreza izkristaliziranim pesniškim podobam ter razumljivi artikulaciji besed. Nekje spodaj, tišje, ga prestrega Ruda s kitaro, manipulatorji zvoka in različnimi predmeti. Ob svobodno brenkanje pristavi še raznorazna ruženja po strunah, efekte, tapkanje, mestoma tudi ropot. Nasproti jasnemu in »celovitemu« glasu Jovanovskega tako postavlja ambivalentno, drobno narezano, prelivajočo se zvočno sliko. Pri tem je zanimivo, da oba izvora zvoka drug ob drugem delujeta intuitivno. To gre najbrž pripisati pomenskim verigam poezije, ki intervenirajo v vsakdanjo rabo jezika ter v kogniciji povzročijo motnje, disharmonijo, takšno, kot jo v zvočni sliki vsakdana povzroči Rudova glasba. Vendar se instrumentalna in vokalna plast nikoli čisto ne zlijeta, vsaka ohranja svojo polavtonomijo. Takšna zvočna slika nas sili, da svojo poslušalsko pozornost usmerjamo obenem na celoto in tudi na vsak tok posebej, s čimer podvaja tako učinke poezije kot muzike. 

Obenem se protagonista pretanjeno prilagajata drug drugemu. V primerih, ko se zdijo besedila najbolj »pesniška«, se Ruda najbolj utiša, zmanjša gostoto svojega zvočenja. Navadno gre za kratke kompozicije, dolge od pol minute do dveh minut, ali za srednje dolge kompozicije v dolžini od okoli dveh minut in pol do približno štirih minut. Kompozicija Hrvaška s svojim dolgim besedilom, ki se razteza čez sedem minut in dobiva značilnosti pamfleta (to ni mišljeno v negativnem smislu), pripelje do vključitve Rude v hitrejšem tempu in ob polnejšem zvoku (seveda pa to lahko pripišemo tudi drugim vzrokom, kot je morda napor ob daljšem branju, strah pred monotonostjo ipd.)

Na samostojnih pesniških večerih večkrat dobimo občutek, da medij govora v kontekstu poezije izgublja svojo relevantnost. To gre pripisati različnim dejavnikom, predvsem pa dejstvu, da se s prevlado sodobne komunikacijske tehnologije vokalna izraznost pri sporazumevanju umika v ozadje. S tem se pesniška pisava osamosvoji, odcepi se od telesnih potez, ki se tradicionalno vpisujejo vanjo: ne odteguje se le govornim organom, temveč tudi roki, saj jo v glavnem zapisujemo s tipkanjem, z uporabo prstov, pri čemer je angažiran znatno manjši del roke. Sam menim, da se najvitalnejša poezija v tem trenutku dogaja v okviru zakonitosti avtonomizirane pisave in učinkov, ki jih sproža veliko lažje kot govorjena beseda. Vedno bolj gre za internetno umetnost, medtem pa izginja tista razsežnost govora, ki je v preteklosti lahko sprožala svojstvene učinke, ko je bila vpeta v ulično življenje in prakse odnosa do skupnosti skozi telesno prisotnost. 

Ruža reda je dober primer, kako bi bilo mogoče umetnost govorjene poezije revitalizirati. Gre predvsem za poseg v prostor, njegovo ustaljeno razporeditev teles in zvokov, zato se zdi povezava s senzibilno eksperimentalno muziko veliko bolj smotrna kot povezava z bolj harmoničnimi, popularnimi zvoki, ki zelo pogosto pripeljejo do nevtralizacije političnih učinkov. Zdi se, da bi bilo v novih zgodovinskih, tehnoloških in političnih pogojih smiselno nadaljevati z opolnomočevanjem govorjene poezije skozi glasbo, ki ne bo več zgolj spremljava ali harmonično dopolnilo, pač pa bo poeziji predstavljala izziv; kakor bo tudi sama poezija tej glasbi izziv. Lahko torej rečemo, da Ruža reda deluje sveže, kar pa je povezano tudi s tem, da skozi mainstreamovski pogled, predvsem v sferi literature, morda deluje anahronistično.