Osemdeseta, desetletje mladih

Rodil sem se leta 1973. Pri šestih letih, ko sem šel v prvi razred osnovne šole, sta moji najljubši igrači postala črni Grundigov kasetofon, na katerem sem vsako soboto zjutraj poslušal pravljico Pekarna Mišmaš, ter leseni gramofon, ob katerem je bilo približno trideset vinilk. Oče je imel dober okus za glasbo. V poznih najstniških letih – komaj nekaj let, preden sem prišel na svet – je ponoči redno bedel ob slabem signalu Radia Luxemburg in se zaljubljal v Jimija Hendrixa, Boba Marleyja, Janis Joplin ter skupine The Doors, Ten Years After, Kinks, Cream in ostale velikane takratnega rocka. Tudi albumi iz njegove zbirke so bili temu primerni: Otis Redding, Joan Armatrading, Police, Marley, The Beatles, Specials ... Ko je leta 1979 kot darilo za rojstni dan dobil dvojni album iz muzikala Briljantina, je bila ta plesna romantika za njegov okus že nekoliko preveč posladkana.

Služba, krediti in zahteven sin so očetovo glasbeno strast uspešno zavrli. Za longplejke ni bilo denarja, za pozorno poslušanje glasbe pa ne več časa. Kupovati smo začeli otroške plošče – pesmice in pravljice. Vseeno se je leta 1981, ko smo se iz Ljubljane preselili na periferijo, v domači zbirki albumov znašel prvi slovenski izvajalec: skupina Hazard, Največji uspehi, vol. 1. Ploščo sem drajsal brez prestanka, z notranjega ovitka sem bral besedila in jih glasno prepeval. Posebno v jutranjih urah, ko je bil glas še nekoliko hripav, sem verjel, da pojem kot Dominik Trobentar. 

Vse pesmi sem znal na pamet, a najbolj me je navdihovala Vsak je sam. V njej sem slutil tisto nekaj »več«. Jugoslavija je bila ob koncu sedemdesetih let še krepko v kolektivnem socializmu, in tudi nas, otrok edincev, je bilo takrat veliko manj kakor danes. Razen tega da je pesem Vsak je sam nosila sijajno sporočilo o človeški ranljivosti, je bila tudi ena od mnogih kulturnih znanilk prihajajoče dobe individualizma.

Ko so ob prelomu desetletja Pankrti izdali legendarni Dolgcajt, sem si ob avtoradiu v našem starem hrošču mrmral pop hitič Halo, Nataša skupine Prah in si zamišljal, kako velika je ljubezen med sošolko Natašo in menoj. Učinkov punka, vsaj v tistem zgodnjem obdobju, se neposredno ne spominjam, a so njegovi dolgoročni vplivi še danes močno navzoči v širšem slovenskem in mojem svetu. Toda punk ni bil vse, kar me je zanimalo. V življenju sem doživel toliko levitev, da pravzaprav ne vem, kdo sem. Šminker, darker? Ja, na trenutke najdem v duši hardcorovca, metalca, folkerja, electro frika … Vse to so iz mene potegnila osemdeseta.

Več kot deset let že načrtujem uredniško pripravo antologije slovenske zabavne glasbe od Ježka do današnjih dni, toda za tako resen projekt nam ni nikjer uspelo pridobiti denarja, med drugim zato, ker je SAZAS ukinil fond za promocijo domače ustvarjalnosti; s temi besedami me je namreč pred dvema letoma po telefonu odpravila tajnica na SAZAS-u. V zadnjih dveh letih sem ugotovil, da nam manjka tudi celostna refleksija osemdesetih let, bodisi v dokumentarnem filmu bodisi v knjigi. Popevkarstvo je bilo že večkrat obravnavano, prav tako punk in festival Novi rock. Narodnozabavna glasba je z Ivanom Sivcem dobila zapisovalca, kakršnega bi si želela vsaka glasbena veja ali scena. Napisal je namreč šestnajst (!) knjig o njej, med drugim monumentalno antologijo Vsi najboljši muzikanti, ki je izšla v dveh delih na kar tisoč dvesto straneh. Edini poskus širšega pregleda zabavne glasbe in pop rocka je bila knjiga Dueti Mihe Štamcarja, toda luknje, ki zevajo tudi tam, so enostavno prevelike. Res je, tudi devetdeseta in ves kasnejši čas bodo nekoč potrebovali kakovostno zgodovinsko refleksijo, toda prva luknja, ki jo je treba zapolniti, so prav gotovo osemdeseta. Pop/alter osemdeseta! Desetletje, ko je zabavna glasba doživela največje preobrate: tu so bili silovit vzpon videa pa razmah elektronike, tehnične izboljšave v koncertni opremi, številne nove plesne zvrsti (jazz balet, break dance itd.) in prva resnejša mreža subkultur, zakoličilo pa se je tudi večino žanrov pop rocka, ki jih poznamo še danes. 

Poleg tega v zgodovini zabavne glasbe ni bilo obdobja, ki bi v takšni meri krojilo usodo in podobo sveta. Albumi, izvajalci, besedila …, vse to je bilo v središču pozornosti v času, ko ni bilo računalnikov, mobitelov in interneta, v času, ko je bilo nalaganje računalniških igric tako počasno in ušesom neprijazno, da si zraven preprosto moral poslušati nekaj, kar je bilo podobno glasbi. To je bil čas, ko je bil izbor knjig v šolskih knjižnicah nekaj najbolj dolgočasnega na planetu in so televizijske antene lovile le štiri televizijske kanale. Takrat je glasba prek kaset, plošč, radia in videa postala edini kulturni medij, ki je pronical skozi sleherno družbeno oviro.

Seveda so se v tej dinamični ustvarjalni klimi, ki je trajala večji del dekade, tako rekoč do padca berlinskega zidu, razpada socializma in vojne v Jugoslaviji, poleg izbruhov kakovosti razvili tudi številni odkloni v komercialnost, v puhlost, medijsko manipulativnost in muzikalično površnost. Če se je Slovenija do takrat že navadila na popevkarsko odličnost ob džezovsko navdahnjenih skladateljih na eni strani, na drugi strani pa na zasanjanost prvih skupin, samoniklost kantavtorjev in izvrstnih rock inštrumentalistov v drugi polovici sedemdesetih, so v osemdesetih letih v zvočni prostor vdrli novi spektri zabavne glasbe, ki niso nehali presenečati ter šokirati in so nam tako rekoč iz tedna v teden servirali zvoke, ideje, medijske dogodke in tehnološke pojave, ki jih poprej nismo nikoli videli, slišali ali o njih razmišljali. Ob vsem tem pa nam je demokratični kapitalizem prihajal vse bližje. Čez meje mladi niso tihotapili samo idej, ampak tudi tehnično opremo in znanje, ki sta jim omogočila te ideje kanalizirati v družbo. In prav mladi so – kot bomo videli v tej knjigi – v enem od sila redkih trenutkov v človeški zgodovini z glasbo osvajali svet in mu začeli poveljevati.

Razen tega da še nismo dobili celostnega pregleda osemdesetih, ki bi pretresel vsa področja popularne glasbe, in ob dejstvu, da je bilo zanimanje za pop rock moja prva velika ljubezen v življenju, sta pisanje te knjige spodbudili še dve zadevi. 

Srbske in hrvaške lestvice jugoslovanskega pop rocka so slovenske izvajalce – z izjemo tistih, ki so peli tudi v srbohrvaščini – od nekdaj obravnavale z rezervo. Pri meni je žebljico na glavico zabila hrvaška različica ameriške revije Rolling Stone, ki je marca 2015 izdala posebno številko 100 najboljših albumov 1955–2015 vseh ex-yu diskografij. Na lestvico so uvrstili sedem slovenskih plošč, od tega tri Buldožerjeve. Najvišje uvrščena je bila njegova Ako ste slobodni večeras na sedemnajstem mestu, najmlajši slovenski album pa je bil Laibachov Opus Dei iz leta 1987. To kaže na tridesetletno »praznino«, ki je šla, očitno, popolnoma neopažena mimo večjega dela sveta. Če vse te glasbe že dolgo ne opazi niti Balkan, s katerim naj bi se jezikovno razumeli vsaj v drugem kolenu, potem je gotovo tudi nihče drug ni opazil. Ali z drugimi besedami: če lastne preteklosti ne bomo sami znali pravilno ovrednotiti, tega namesto nas ne bo storil nihče drug. In začeti je treba tam, kjer se je vse skupaj prelomilo – v osemdesetih.

Drugi dogodek, ki me je na vrat na nos porinil v pisanje, je bil nedavni dokumentarni film Lahko noč, ljubezen moja o pevki turbo popa Simoni Weiss. V osemdesetih so bile subkulture tako strogo definirane, da je ljubljanska punkovska scena v nekem obdobju celo Ekatarino Veliko omalovaževala kot pop; enako nenavadna je sodobna spravljivost punkovskega »revolucionarja« Petra Lovšina, ki se je v omenjenem filmu izkazal za apologeta skrajno komercialne glasbene zvrsti, ki jo, danes bolj kot kadarkoli prej, pooseblja preminula pevka. 

V zadnjih tednih so Pankrti začeli promovirati koncert v Stožicah, ki naj bi se zgodil čez eno leto. S sloganom »Gospodje, jest vam ne verjamem!« nam obljubljajo »oktobrsko revolucijo«. Čisto verjetno, da bo tudi mene zanimalo, kako bo skupina praznovala štiridesetletnico obstoja, ne nadejam pa se, da bom iz kitar Pankrtov slišal kakšne druge tri akorde, kot bi jih slišal na koncertu turbo popa. In čeprav je film Lahko noč, ljubezen moja posnel Dušan Moravec, ki je pred enim letom režiral kritično posmehljivi in na Hrvaškem nagrajeni doku Ne grem na koleno na račun istega turbo popa, apologetskega tona ne morem naprtiti njemu; obravnaval je pač fenomen, ne glasbe.

Toda ravno v tem je kleč sodobnih problemov: ne zanima nas več bistvo, temveč le gola pojavnost. Zato moram to knjigo napisati, ne glede na to, ali bo na koncu obsegala sto, dvesto ali šeststo strani. Nekdo enostavno mora ovrednotiti, kaj se je dogajalo v osemdesetih, v tistem vmesnem obdobju med ploščo Dolgcajt (1980) in ploščo Simona (1987). Vsi se namreč pretvarjajo, kot da se vmes ni zgodilo nič. 

In ja, za naslovnico bi si želel Videosex.

1. poglavje: (SKORAJ) V KORAKU S SVETOM (do l. 1980)

Kratek pregled celotne zgodovine slovenske popularne glasbe: primerjava z Zahodom in Balkanom, od Avsenika in Ježka naprej do festivalov, prvih mladih skupin, kantavtorjev, inštrumentalne psihedelije, vzhajajočega diska in revolucije punka.

2. poglavje: NOVI VAL IN NAVAL POPA (1981–1983)

Tekmovalnost med podtaljem in popom je pometla s klasičnim popevkarstvom. Novi val in punk sta doživela nesluten razmah, vzporedno smo dobili še Pop delavnico in Videomix. Glasbe nismo več zgolj poslušali, temveč smo jo vedno bolj gledali. Prišli so obvezni sintetizatorji zvoka, nenavadne pričeske in barvita oblačila. Prišel je heavy metal in zametki turbo popa.

3. poglavje: POLITIKA PLESA (1984–1986)

Pop se približuje punku, punk se približuje popu. Beseda »ples« ni več kletvica, a spremeniti ga je mogoče le od znotraj. V mlade se naseljuje nihilizem, bolj izkušeni ustvarjajo bodisi dobre plošče bodisi poslušljive, a kakovostne hite. V družbi Velike Britanije, Amerike in razvitega sveta Jugoslavija rešuje lačne otroke v Afriki, medtem ko osnovnošolci prisegajo na italijanski in nemški disco štanc.

4. poglavje: OBRAT V ALTERNATIVO (1987–1988)

Diskoteke so se dokončno uveljavile, čas je za alternativni disko. Jugoslavija se spreminja, Tito je mrtev že sedem let, odmevajo Agropop, Simona Weiss, Laibach in Borghesia. Obvezna sta Turist in K4. Po dolgem času izda ploščo Pengov, v Manchestru in na celotnem Zahodu pa se alternativa močno približa osrednjemu toku.

5. poglavje: NAZADNJAŠTVO IN PRAZNO POLJE PRIHODNOSTI (od l. 1989 dalje)

Osemdeseta se zaključijo šele leta 1991 z Nirvanino ploščo Nevermind, ko estetika hrupa postane najbolj iskano glasbeno blago na planetu. Pri nas naenkrat ostanemo brez ene noge, z drugo pa poskakujemo na ritem skupin Don Juan, Pop Design in Čuki. Novi začetki obljubljajo marsikaj, nekateri so zelo zanimivi, toda v rokah nam ostane razpršenost ter iskanje naslednjega trenutka, ko bodo mladi v družbi novih tehnologij spet obrnili svet na glavo.

P. S. Peter Stanković v svoji razpravi Kaj pa pop? Zgodovina in zgodovine slovenske popularne glasbe (2013) pride do empirične ugotovitve, da je bilo med obravnavami slovenske zabavne glasbe – od znanstvenih člankov do knjig, učbenikov in dokumentarnih filmov – zelo veliko pozornosti posvečene rocku (26), alternativni glasbi (24) in slovenski popevki (18), medtem ko sta se med najbolj zapostavljenimi žanri znašla pop (2) in slovenski turbo folk (1). Pričujoča knjiga o osemdesetih letih si je za poslanstvo vzela pregled skorajda vsega, kar se je dogajalo v tistem desetletju (z izjemo klasične glasbe, jazza in narodnozabavne glasbe), pri čemer bo večji poudarek vsekakor na popu.

Poleg tega želim raziskati, kje in na kakšen način je v naš prostor vstopil »turbo folk«, ki ga bom v nadaljevanju imenoval »turbo pop«. Besedna zveza »turbo folk« izhaja iz Srbije, pri nas pa se je uveljavila šele ob fenomenu skupin Atomik Harmonik in Turbo Angels; sam bom pod »turbo pop« uvrščal izvajalce, ki se delno sicer navezujejo na izročilo narodnozabavne harmonike, a še bolj izhajajo iz srednjeevropskega (Nizozemska, Nemčija, Avstrija, Švica), vzhodnoevropskega (Jugoslavija, Poljska, Madžarska, Turčija) in sredozemskega (Dalmacija, Grčija) sentimentalnega šlagerstva. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je celinska Evropa lahko do sitega napojila takšne glasbe med počitnicami na Jadranu, kjer so terasni bendi na poenostavljen način (!) izvajali znane hite. Pri nas so turbo pop žanr ustvarjali tudi Marijan Smode, Don Juan, Simona Weiss, Helena Blagne, Werner, Zlatko Dobrič, nadaljujejo pa ga Tanja Žagar, Saška Lendero, Rebeka Dremelj in na trenutke Jan Plestenjak. Ta zvrst je v glasbi to, kar je na televiziji telenovela.