Ostane ti le odklop

Pa ra pa pa ra ra ra. Včasih je to še vedno več kot dovolj. Zlasti če kdo še s kitaro, basom, bobni in frontmanom išče ustvarjalnost v klasičnem kitarskem rocku. V slovenščini pa sploh. Na novo. Koprska skupina Potnik je na prvencu Prvi namreč na golem začetku. Ponuja novo videnje novega desetletja na (po)star(an) žanr.  Po štirih letih od nastanka skupine je Prvi tip prvenca, kakršnega mora dati skupina skozi, da vidi, kje, kdo in kaj je. Ali kot v tem primeru, kaj (še) ni, vendar je vsekakor hvalevreden poskus, ki v Retrospektivi več kot le nakaže, zakaj ima avtorstvo smisel, še zlasti v materinščini. Če bo Potnik želel uspešno potovati po poteh domovine, bo moral na koncertih čim večkrat preveriti, kaj, kako in kdaj dela. Ter ohraniti pogum pri raztegovanju meja kitarskega rocka. Prvi bo dobil več odgovorov kot vprašanj, če/ko bo sledil Drugi.

Potnik gre potovat takoj, nenadno, nemudoma. Kako? Tako, da se odklopi, pri čemer krene po utečenih rockerskih tirnicah. Kaj kmalu se na prvencu pozna, da je Potnik štiričlanski rock bend, klasičen kitarski rock bend. Že takoj v prvi pesmi Odklop. Težko je zgrešiti prodorno, osrednjo težišče v frontmanu in avtorju večine skladb, Luki Furlanu. Zdaj basovska, zdaj kitarska distorzija je tisto, kar daje podlago njegovim prepredenim sporočilom. »To je, / danes je dan, / ko odklopim«, gre uvodni, programski motiv Furlana, ki najraje bolj ali manj odklopi vse. Besedilo je ob zvočni produkciji, ki je zvesta post-retro rock principom glasnih kitar, tu in tam pogumnega basa in umaknjenemu bobnanju, sicer precej sveže digitalno in aktualno virtualno: »Zato izbral bom avatarja z drugega planeta, / odklopil miško in ekran, analogno stopil stran, / mati, dedek in prijatelji, pošiljam email v slovo.« Analogni odklop se torej zgodi šele, ko se izklopi virtualno resničnost.

In po svoje še dobro, saj Potnik išče Dober dan v kitarskih rifih, vintidž hreščečem zvoku ter iskanju sanjskega neba skozi utesnjeno kletko vsakdanjika. Ko se odločijo za prvo osebo množine, delujejo fantje bolj učinkovito kot takrat, kadar se Furlan (pogosteje) zateče k prvi osebi ednine. Razliko nakaže Brez obraza, skladba, v kateri Erik Filipčič na bas kitari ponudi vsaj malo predaha od molovsko prepredenih kitarskih refrenov. Ki seveda pridejo. Simbolika Furlana je tokrat skrajno konvencionalna: sname si obraz, komad spravi v črno-belo, kakršna je nasploh večinoma celostna podoba prvenca, mol pa bolj nakazuje, kot izraža bolečino: »brez obraza ti kričim v ponos, / brez izraza ti kradem s tvojih rok«. Produkcija se izkaže bolj v spremljevalnih vokalih in v tankih kitarskih dodatkih kot pa v podaljšanem, klasi(ci)stičnem refrenu, ozaljšanem s trgajočo kitaro. 

Zato je že Samo ti, četrta skladba, po svoje prelomna za album, ki z naslovom Prvi napove, da bodo sledila nadaljevanja. Ampak če res bodo in če Potnik želi pokazati raznovrstnost znotraj (samo)omejitev, ki jih prinaša takšno (po)ustvarjanje žanra, bodo komadi, kakršen je Samo ti, toliko nujnejši. Po treh skladbah (samo)odtujenosti je Potnik prvič seksapilen, vroč, rockerski. Ne trpi, temveč skuša zaživeti – v dvoje: »Obračam in vodim to igro za dva / in vem, da kmalu v tebi bom doma«. Ko Furlan kriči, da »to so moje pasti, to so moje noči«, deluje osvobojeno, pri čemer pomaga kitarska navezava z Žigo Dodičem, kjer se skozi bobnarsko zvesto podlago Manuela Kocjančiča pokaže, da je bendovskost področje, kjer je Potnik najmočnejši. Bolj kot skupek, ne kot posamični deli. 

Vendar se Furlan, avtor skoraj vseh skladb, raje zateka k baladni izpovednosti tako, da v pesmi Tuje roke prostor (pričakovano) dobi še akustična kitara. Kar je pozitivna plat takšne izraznosti, je dejstvo, da Potnik z redkimi naslombami (zgodnji Dan D morda) ne zveni kot noben od utečenih, že domala klasičnih slovenskih rock skupin. Je pa druga plat ta, da se Prvi dolgo išče, zato da bi našel konkreten, zapomnljiv moment, ali direktno povedano, konkreten rock štikelc, hit, nekaj, kar bi pustilo konkreten pečat. Tako je Prvi soliden album, če je pesem, kakršna je Ignor, dojeta kot del celote, splošnega motiva, učinka. »Pusti me tu, / pustila si me samega, / zabita v dno / brez sramu si gledala«, je ob staccato zadušeno odrezanih refrenih, ritmično poudarjenih, neo-post-rock, ki ponavljajoče sprašuje »kam, kam, kam zdaj spadaš ti, v bistvu zdaj se zate ta svet drgač vrti«.

Dotlej manjkajoči hit se vendarle ponudi. In ko se, zaštrli. Prav tako kot dejstvo, da je avtor komada Dodič. Kajti ko album poslušamo kot celoto, se še toliko bolj pozna, zakaj je Retrospektiva potencialen hit. Nekaj, kar ostane, nekaj, kar dela. Prvič zato, ker produkcija, ki se približa indie rock postulatom, kot jih je v Sloveniji uspešno razvila skupina Eskobars, upa predrugačiti korake, vokal se ovije v komad kot tak, pomaga pa tudi, da Furlan govori o sebi tako, da pogleda vase. Zmaga pa pesem s »pa ra pa pa ra ra ra« tipom refrena, ki je že od Dobre vile, prodorne skladbe skupine Tabu, dokaz, da lahko tudi enotna (monotona) akordna struktura deluje nekako kot skupek kompleksnih prehodov. Klavir je vsekakor tudi dobrodošel, saj pripomore, da pesem zraste do (anti)klimaksa. 

Morda je šele takšen (samo)vpogled razlog, da se Potnik poda na popotovanje, ki je mestoma rahlo konfuzno, saj Furlan počasi retrospektivno že ve, kje je poslej doma, a obenem v pesmi Moj svet še vedno ponavlja, da »to ni moj obraz, to nisem jaz, / to ni moj obraz, to ni moj glas«. Vesoljski, zasanjani, nezemski zvočni paket ponudi glede na dotlej slišano žaganje manj konvencionalno sliko, ampak nezadržno približa Potnika pričakovanemu, pri čemer se vpliv Pink Floyda in sorodnikov ne le pozna, temveč nevarno razkazuje. 

Ravno zato je obenem Zamišljena že tavanje, iskanje, moledovanje za drugačnim, konceptualnim, prodornim. Tako je Prvi ob koncu, ravno ko je dobil in zgrabil poslušalca, delna žrtev pogumnega iskanja samega sebe, Zamišljena pa po svoje legitimen poskus, vendar albumu, ki na začetku skuša biti poenoten, ne doda, temveč odvzema. In tako se v njegovi drugi polovici išče tisto, kaj pravzaprav Potnik je: osebna izpoved, nagovor skozi najbrž boleče intimne izkušnje, ki se nikdar zares ne prelevijo niti v himno niti v krik. Še manj v iskanju temne strani meseca. Že res, da je prehod iz standardnega rocka do progresivne, indie in electro-rock melodike uspela Dnevu D, ampak še zdaleč ne na enem albumu in ne v enem desetletju. 

Da je sklepna pesem Tisti akustična balada, ni presenečenje. Znova se Potnik ovije v Furlanovo prvoosebno izpoved, povrhu šestminutno preizpraševanje o sebi (»Pusti, kar se ne spodobi, / to nisem več jaz, / jaz, ki ga ne poznam«), kjer izdatno pomaga ves čas skrbna, izčiščena in pri vokalih poudarjena produkcija Denisa Horvata (Hamo & Tribute 2 Love), da se pesem zateče h klaviaturam. Ni nezanemarljivo, da se skupina v knjižnici zahvali prav producentu, da je zadevo »zvočno oblikoval v smiselno celoto«. 

Po štirih letih od nastanka skupine je Prvi tip prvenca, kakršnega mora dati skupina skozi, da vidi, kje, kdo in kaj je. Ali kot v tem primeru, kaj (še) ni, vendar je vsekakor hvalevreden poskus, ki v Retrospektivi več kot le nakaže, zakaj ima avtorstvo smisel, še zlasti v materinščini. Če bo Potnik želel uspešno potovati po poteh domovine, bo moral na koncertih čim večkrat preveriti, kaj, kako in kdaj dela. Ter ohraniti pogum pri raztegovanju meja kitarskega rocka. Prvi bo dobil več odgovorov kot vprašanj, če/ko bo sledil Drugi. Do takrat pa iz (tv) devetdesetih: »ostane ti le Odklop«.