Otipavanje

Minevata dve leti od prvega uradnega nastopa rockovske zasedbe Second Bisexual Murder (2NDBSXMURDER), ki jo sestavljajo literat Iztok Vrenčur na kitari in glavnem vokalu, basist Branislav Panić iz hard core skupine Hops On Choice iz Tuzle ter Matej Hočevar za bobni, ki je bil krajši čas kitarist v zasedbi Dickless Tracy, nato tvorni član benda Grrizli Madams, danes pa je ob Second Bisexual Murder aktiven še v letošnjem klubskem maratoncu Cogito Ergo Sex. Kmalu po premiernem koncertu v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani so padli zastori, javno življenje se je ustavilo, v nadaljevanju pa je šlo, kakor je pač šlo, s čez noč spreminjajočimi se in nepredvidljivimi uredbami zapiranja in delnega odpiranja družbe. Bend je čas pandemije in odsotnost koncertov zapolnil z osmišljanjem svojega početja in delovanja ter v času lanskega in prve polovice letošnjega leta v lastni režiji ustvarjal, snemal, produciral, oblikoval in letos jeseni objavil ploščo Velvet Exposures pod okriljem svoje novoustanovljene založbe Opium Records, kjer naj bi objavljali tudi plošče drugih izvajalcev in skrbeli za organizacijo koncertov, turnej in kulturne izmenjave. Bend postreže s prodornimi zamislimi v obliki nalaganja zvočnih plasti ali razlamljanja, drobljenja in sprememb osrednjega toka komadov, kar pa se na posnetem materialu kopiči v nepotreben balast, kar albumu jemlje neposrednost in dorečenost ter hkrati pušča še precej prostora za nadaljnjo rabo (v drugih, bolj komunikativnih in socialnih časih).

Če začetki benda Second Bisexual Murder segajo v predkoronsko normalnost, je prvenec Velvet Exposures rezultat pandemskega obdobja. Prepričan sem, da bi bil album drugačen, če bi bend lahko (več) nastopal po klubih in igral na koncertnih odrih, se pred živo publiko kalil in brusil komade. Izolirani od abotnosti, absurdov in banalnosti zunanjega bolestnega sveta, pa so si fantje namesto tega dali duška v vadbenem prostoru in spletli razmeroma dolge komade, večina jih je namreč daljših od šest minut. Da se je osnova komadov skuhala skozi jam sessione, improviziranje in eksperimentiranje, se sliši v odrezavih in dokaj medlih zaključkih komadov, ki so prežeti s tenzijo in izzivanji, nenavadnimi obrati in pogostimi medigrami v kombinacijah in permutacijah rockovske udarnosti, psihedeličnega transa, postpunkovske dramatičnosti, funkovskih utrinkov, postrockovskega strunanja, progresivnega zapletanja, dratarskih izbruhov, poskočne repetitivnosti in zvočno panoramskih izletov. Bend postreže s prodornimi zamislimi v obliki nalaganja zvočnih plasti ali razlamljanja, drobljenja in sprememb osrednjega toka komadov, kar pa se na posnetem materialu kopiči v nepotreben balast, kar albumu jemlje neposrednost in dorečenost ter hkrati pušča še precej prostora za nadaljnjo rabo (v drugih, bolj komunikativnih in socialnih časih).

Ne čudi, da je Radio Študent med osmimi komadi za RŠ hit izbral prav skladbo drip. S hitovsko dolžino treh minut in pol ni le najkrajša, je tudi najbolj dodelana. Ostale, dolge do pet do osem minut, so zgrajene na repetitivni napetosti in dolgih izletih, na katerih bend brez prestanka nekaj razvija in vztrajno išče (stran)poti iz homogenosti v heterogene celote. Že v otvoritvenem vabilu na ples z naslovom jungling Second Bisexual Murder odkrito nakaže vzgibe k odklonskosti od forme klasičnega rockovskega komada. Naraščajoči uvodni nagovor prekine oziroma odreže z nekoliko ponesrečeno funky-punky kitaro, iz katere trojka razvije novo temo in ponese komad v drugo smer. Bolj elegantno in osmišljeno je izpeljan vrivek kitarske solaže turške psihedelične naelektrenosti v komadu psy kin, ki ne izgubi rdeče niti niti ne mutira. Repetitivno kitarsko rifanje nevarno zasmrdi po čikaških noiserockerjih Tar iz devetdesetih let in se v nadaljevanju zlije z bolj domačim zvenom križanca vrhniške zasedbe Hic Et Nunc in velenjske IN4S (It’s Not 4 Sale). V koktajlu benda Second Bisexual Murder je prisoten močan pridih domačega podtalja, tako da lahko trojko brez težav postavimo ob bok skupinam, kot so Čao Portorož, Dance mamblito, Srečno mladino, Karmakomo in Ludovik Material. Nasploh je hibridna izraznost zasedbe Second Bisexual Murder prepojena s številnimi referenčnimi prebliski, naj bo to melanholična frenetičnost Sonic Youth v skladbi post 2, repetitivna gradnja new black s priokusom Neu! ali hreščeče melodični postpunkovski bas Petra Hooka, a ne iz časov Joy Division, pač pa New Order, ali inštumentalno žongliranje Slint v uvodu v komad chainsmoker, ki se razvije v psiho-rockovsko drgnjenje v slogu (pozabljene?) zasedbe Red Lorry Yellow Lorry, ki se ji Second Bisexual Murder približa tudi z dikcijo, a ne toliko kot Čao Portorož, s katerim se že skoraj brati v komadu new black. Predzadnji dve skladbi, juice in chainsmoker, sta vrhunec plošče, morda tudi zato, ker se pri poslušanju celote navadimo na vihravo, a samozadostno produkcijo plošče, ki veliko obeta, a nas obenem pusti žejne. 

Album Velvet Exposures je izrazit DIY produkt, pošteno se mu pozna, da je bend sam držal škarje in platno. Kot da je hotel pokazati vse, kar zmore v tem trenutku. Pod njegovo produkcijo podpisani Branislav Panić je pozabil na pomembno načelo do-it-yourself pristopa, da je manj več, in tako je v miksu Gašperja Letonje (na)kopičil kitarske plasti, se igral z efekti, filtri in moduliranjem zvočnih učinkov, sploh svojih prožnih basovskih linij, med katerimi so tiste funkovsko nabrite prav posiljene in delujejo kot neumestna kurioziteta. Plošči kot celoti manjka pomemben zunanji člen, ki bi nekoliko prizemljil skupino, neobremenjeno in z zdravo distanco posegel v njene komade in jim pristrigel krila, jim odrezal kakšen odvečen detajl ali nepotreben zaplet ter nakazal boljše rešitve ali celo prepričal trojko, naj iz enega komada raje ustvari dva. Ne glede na to ni mogoče preslišati raziskovalne vibre in progresivno zastavljene (raz)gradnje zvočnega zidu. Upoštevajoč čas in razmere, v katerih je plošča nastala, je bend dovolj suvereno šel skozi pomembno poglavje iniciacije med aktualne strunarske bende.