Otvoritev 38. Slovenskih glasbenih dnevov

Slovenski glasbeni dnevi so prominentna vsakoletna prireditev, ki prinaša novosti s slovenskega glasbenega sveta. In tako je tudi letos, ko nas je navdušila že sama otvoritev 38. Slovenskih glasbenih dnevov z Orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom Davorina Morija. Kot solisti so se v delih Alda Kumarja, Tomaža Sveteta in Uroša Rojka predstavili Lalita Svete, Lovorka Nemeš Dular, Nina Prešiček Laznik in Tomaž Sevšek. V uvodnem koncertu smo počastili jubilej dveh slovenskih skladateljev: Alda Kumarja, Uroša Rojka, ki letos slavita 70 let. Otvoritveni koncert je bil popoln uspeh. Razgrnil je izjemno bogastvo slovenske sodobne glasbe, saj so se vsi trije skladatelji izkazali kot izklesane osebnosti z lastno izraznostjo in so nam dali tehten in globok program, ki se ga bomo še dolgo spominjali.

Prva je bila na sporedu skladba Strastra za simfonični orkester in orgle Alda Kumarja, ki je nastala pred dvaindvajsetimi leti ob počastitvi tristoletnice Slovenske filharmonije in je doživela izvedbo tudi na gostovanju Slovenske filharmonije v Sankt Peterburgu. Po udarnem začetku orkestra z energičnimi godali in tolkali so se izvajalci ujeli v pulzivnem ritmu, iz katerega se je izvila melodija, ki je prerasla orkester v nepopustljivem tempu in z obilo igrive vedrine. Tomaž Sevšek se je virtuozno odzval v solu na orglah, dokler ga ni v mogočnih in temačnih odtenkih pospremil orkester do naslednje napete pasaže s stopnjevanim crescendom in vmesnim pianom. Skladba se je odvijala hitro, z igrivimi menjavami razpoloženja. Skladatelj je angažirano vključil celotni orkester, ki skupaj z orglami daje zvočno nasičeno podobo vse do nenadne intervencije na orglah, ko nas posamični ton ob akordični spremljavi pospremi v bolj blago muziciranje. To pa ne traja dolgo, saj ga kaj hitro prekine nova eksplozija energije v tolkalih. Erupcija se stopnjuje v intenzivno igro, v kateri sčasoma vidnejše mesto prevzamejo godala, nato pa se orkester bučno z orglami vred prelevi v veličastni konec. Skladba je zelo komunikativna in vseskozi ohranja notranjo napetost in celovitost orkestra, znotraj katere se odvijejo posamezne premene.

Koncert za violino in orkester Tomaža Sveteta je izžareval drugo od treh ustvarjalnih osebnosti večera. Kot solistka je nastopila izvrstna Lalita Svete, katere subtilna igra nas je prevzela že na samem začetku. Njen nastop je odražal odločnost in hkrati krhkost ob ekspresivni noti orkestra. Potekal je umirjeno, a poudarjeno izrazno in izpovedno. Orkester je gradil na naraščanju napetosti in vmesnih sprostitvah, ki spremljajo vseskozi izrazito in pretanjeno igro solistke. Lalita Svete, ki ji je koncert posvečen, je izjemna interpretka. Glasbi je vdihnila čutnost in milino, hkrati pa je prepričljivo izpeljala tudi bolj markantne pasaže. Drugi stavek je bil živahnejše narave, prevevala ga je vedrina, solistka pa je bila v svoji igri odločnejša, a rafinirana. Celotni vtis stavka je bolj napet in tesnoben, kljub temu pa živahen in s kratkimi poudarki, ki delujejo kot cezure v dogajanju. Tretji stavek je izražal zamišljeno in umirjeno noto z rahlimi gradacijami in nežno interpretacijo solistke, ki vznika in se spet umika med zvoke orkestra. Prisotnost harfe daje občutek pravljičnosti, ki ji pritegnejo tudi godala. Po prebujenem solu se orkester pritajeno priključi in prepusti melodijo solistki, katere igra je bila smela in barvita. Tretji stavek je bil najbolj izrazit in počasno razvijanje melodije se je razvezalo v spevni iztek, ki se ponovno zdrami v grozeč in temačen crescendo. Sledi spevno in umirjeno muziciranje, temu pa čutni solo na violini, ki se razplete v srečni konec. Četrti stavek ima bolj razigran začetek, ki se zrcali zlasti v violinskem partu, orkester pa deluje kot nekakšen pendant. Razvije se v živahni dialog med obema, ki ga orkester stopnjuje. Tej stopnjevani napetosti pritegne solistka s hitrimi in energičnimi potezami, po tem se dogajanje umiri in se razplete v nepričakovani konec. Kot smo razbrali iz koncertnega lista, je skladatelj v tem delu oziroma kodi uporabil temeljito obdelavo in povzetek Toccate iz svoje Prekmurske suite za godala.

V drugem delu nas je navdušilo delo Odtekanje časa VII – Koncert za dva klavirja in orkester Uroša Rojka, ki ga je ta napisal na željo solistk, Lovorke Nemeš Dular in Nine Prešiček Laznik. Po uvodni erupciji, iz katere se izvijeta klavirja, zveni orkester kot krik, kontrast s klavirji je prefinjen in pianistki nadaljujeta izvajanje ob intervencijah ksilofona in harfe, orkester pa zadosti s pritajeno spremljavo. Napetost se zrahlja v počasni tok, v katerem sta živahni le še pianistki in tolkalec. Drugi stavek začneta klavirja s frenetično igro v kanonu, v katero vstopajo godala in tolkala, medtem ko sta klavirja na trenutke komaj slišna zaradi visokih tonov. Dogajanje se razširi in inštrumenti se med seboj dopolnjujejo tako, da tok skladbe poteka v valovitih zagonih in z vstopi posameznih inštrumentov. Njihovo porajanje barvito okarakterizirata klavirja, ko nemoteno razvijata svojo igro dalje. Tretji stavek se prične s počasnimi glissandi, ki se odlično prilegajo pritajeni igri obeh pianistk, orkester pa se prebudi ob ognjevitem vstopu tolkal. V posameznih crescendih postajajo vedno bolj eruptivna in sčasoma dobimo občutek, da se dogajanje razdeli na posamezne sekcije, vse dokler ne slišimo le še udarjanja po tipkah klavirja, kot bi se siloviti kontekst razgradil v pritajeno ječanje. V zadnjem, četrtem stavku si pianistki sledita v kromatični poti navzgor, kot bi se nenehno vzpenjali, s čimer narašča napetost. Gibanje ne poteka v eno samo smer, ampak se razplamti tudi v orkestru, vse do ključne pomiritve, v kateri se izpostavi enakomerni ritem. Dogajanje postaja vedno bolj abstraktno, pianistki mehanično ponavljata posamezne tone, ki pomenijo razgradnjo konteksta, so torej obsojeni na lastno izničenje. Izjemna izvedba, bogastvo zvoka in neprekosljiva inventivnost vsebine so nas v celoti osvojili in izvajalci in skladatelj so doživeli ovacije.

Otvoritveni koncert je bil popoln uspeh. Razgrnil je izjemno bogastvo slovenske sodobne glasbe, saj so se vsi trije skladatelji izkazali kot izklesane osebnosti z lastno izraznostjo in so nam dali tehten in globok program, ki se ga bomo še dolgo spominjali.