Pamfleti sedanjosti in prihodnosti

Na prejšnjem albumu Twentytwenty nas je Trinajst popeljal v grozovit, izolirano odtujen novi svet, v katerem se kot akterji in navsezadnje poslušalci nismo znašli po lastni volji. Tokrat avtorjeva zvočna izpoved pripoveduje o svetu, ki je iztiril s prave poti, in o nas, popotnikih, ki smo zašli nekam daleč. Seveda sem vsebinske note albuma Anomie poskušal razbrati iz naslovov skladb, toda šele impozantna zvočna kulisa, ki jo je Trinajst skladal v duhu DIY, mi je odprla pogled na globinski razmislek o svetu, ki se je iztiril.

Že uvodna skladba Inert Movement ponuja kaotično razkošje Lozejeve hudomušne produkcijske inovativnosti, ki ji uspeva na enem mestu združiti rezkost električnih kitar in antiharmonijo sintetizatorjev. Popolnoma nasprotno deluje Empty School Buses, ki se za razliko od inertne koračnice spogleduje s klasičnim klavirskim klimaksom, kot da bi nas avtor poskušal zapeljati (z avtobusom) v vzdušje brez šolskega vrveža, a hkrati z enoličnim in brezosebnim izobraževanjem preko zooma. V elegično in strah vzbujajoče resnično. Zato ne preseneča, da temu strahu sledi jeza, ki jo Trinajst kumulativno gradi v Angry Children Are Our Future, ki predstavlja pamflet edino dognane rešitve prihodnosti tega sveta. Prvi korak se skriva v eksplicitno dorečeni skladbi I Have Nothing To Say But I Will Say It Anyway, ki zaiskri z morečim vzdušjem tišine, v katero nas poskušajo pahniti tisti, ki nas ustrahujejo z molkom. Postapokaliptičnemu križancu med rockom in elektroniko ni moč ubežati v Why Worry About Something That Isn't Going To Happen, ki se sliši kot odsev skrb vzbujajoče misli, ki po nepotrebnem obremenjuje naš empatično svobodnjaški duh. Rog je tovarna simbiotičnih zvokov, ki jih Trinajst dramaturško popelje daleč stran od neonske klavstrofobije velemesta in velemož. To, da sta ritem in tempo albuma Anomie za zvrhano inštrumentalno mero počasnejša, kot sta bila na predhodniku Twentytwenty, se še dodatno razkriva v skladbi Fast Fast Faster Going Nowhere, kjer je kitarska akustika globoko zasidrana v miniaturno elektronsko okostje. Tega predrami vojaška budnica Nettle Barmy Army, ki kot zlovešča ambientalna simfonija žgoče opozarja na vnetljivost omrežja, ki smo ga stkali, da bi razširili neprimeren (po)govor, zlobo in najbolj nizkotne človeške lastnosti. 

Seveda sem vsebinske note albuma Anomie poskušal razbrati iz naslovov skladb, toda šele impozantna zvočna kulisa, ki jo je Trinajst skladal v duhu DIY, mi je odprla pogled na globinski razmislek o svetu, ki se je iztiril.