Patetika in sintetika kot intimna ekstrema

Spominjam se prerokbe z začetka osemdesetih, češ da bo trend elektro ali synthpopa kratkega diha. Da ta glasba nima potrebne širine, da bi se obdržala na popularnem površju, saj gre zgolj za na pretežno sintesajzerjih naslonjen odklon novoromantičnega popa z elementi underground disca. Če pogledamo izključno tržno, se je do neke mere s tem mogoče celo strinjati, če pa se ozremo na njegovo vztrajnost in privlačnost, pa zagotovo ne. Danes je synthpop v vseh svojih pojavnostnih oblikah po svoje celo največji žanrski označevalec desetletja, h kateremu se mnogi radi zatekajo, kar seveda omogoča dolgoživost skupin, kot so Depeche Mode, Orchestral Manouvres in the Dark, Ultravox, Tubeway Army in Alphaville, ter njihovih sodobnih satelitov, ki z nekaj duhovitimi opazkami uživajo (in mi z njimi) v citiranju vzorov v nekoliko spremenjenem kontekstu. Nekateri gredo še precej dlje in namesto »tunelskega pogleda/zvoka« in z njim povezanih preteklih anekdot uživajo v nenehnem iskanju dobre melodije, ki je enkrat usmerjena bolj v podtalje, drugič pa všečno nagovarja površinski tok. V njihovem primeru se retro in futurizem medsebojno ne izključujeta, temveč se razvrščata med običajnimi osumljenci na izhodiščih pametnega songwritinga, izvedbe in produkcije. Na tej super točki se začne poslušanje zadnjega izdelka skupine Torul. Torul je že od prvih korakov in v katerikoli inkarnaciji standard zase in sintetični tok skupine je dokaj jasno razdelan tudi navzven. Kakorkoli obrnemo, ponujene rešitve še vedno pripadajo klasičnemu elektro-pop zvočenju, vendar s pomembnim poudarkom: Torulssona ne moremo prišteti k nepregledni množici reciklatorjev tega zgoščenega zvoka, saj gre pri njem za izpostavljen avtorski podpis, ki ga spremlja dosledna postmodernistična estetika.

Če smo v preteklosti poteze skupine Torul premišljevali s pomočjo terminologije temnega novega vala in neodvisnega popa, ki nas popeljeta skozi vlažne hodnike na underground plesišča s pogledi v tla, so na novem albumu ti usmerjeni navzgor. Osnovna premisa ob poslušanju albuma Superposition je precej bolj optimistična in svetla, kot se zdi na prvi otip ali branje. Vseh deset pesmi se namreč odpira proti poslušalcem na tej in oni strani sreče, čeprav ga bodo najverjetneje najbolje razumeli tisti, ki so življenje dojeli kot kompleksno zadevo, ki jo je treba užiti z ohlajenim razumom in polnim srcem. Pri tem se išče osnovni stik oziroma vezivo, s čimer se album v pesmi Day Of Slay odpre: »In the heat of the day There’s a game we can play As you know – our chance to connect is today,« in se nadaljuje v skladbo Conversations, ki nagovarja h kritičnemu razmisleku, ki ga pogrešamo pri večini novih generacij, preveč odvisnih od propulzivnih tehnologij in lažnih prerokov (Messianic). Njim je namenjena skladba Wish Upon a Star, elektronska budnica ali pesem nagovora, naj si ne glede na dediščino Plesalcev v temi (Dancers In the Dark) upajo oblikovati prihodnost po svoji meri: »Make good news, lead – don't follow.« Ne v izvedbi ne v besedilih Torul/Torulsson namreč ne koketira s kakimi infantilnimi dovtipi. Čeprav vešče uporablja nostalgijo, ki včasih iz ozadja prikliče naprej nekatere efekte in zanke iz uvodne trilogije Mihe Kralja, v nobenem trenutku na plošči ne daje vtisa, da se dela mlajšega, kot v resnici je. Nostalgija v najboljšem primeru deluje kot brskanje po albumu, kjer vsaka fotografija s seboj nosi izbrani zvočni zapis posredne narave v praznem prostoru, kjer je nekoč obstajala glasba. Sliši se kot spomin underground disco klubov v zapuščenih katakombah. Prenos teh eksperimentalnih struktur ali odnosov med izvajalcem in zvokom – in ne nazadnje med poslušalci – ni več digitalno človeški, ampak izključno človeški. Raba zvočnih efektov je v tem primeru obrnjena na glavo in podčrtuje oživljeno hrepenenje v iskanju pravih strasti, medtem ko repetitivni ritmi dodajajo v drobovje rockovske elemente. Ti so včasih ravno prav zadušeni, da ne razkrojijo anatomije prepoznavnega synth/darkwave popa, mapiranega in komuniciranega skozi utripajoče sintetične pejsaže. Skladba You Knew tako rezonira s poudarki na zvokih, ki smo jih vajeni iz arkadnih igric, kjer v ospredje stopijo elementi ujetosti in odtujenosti ter album zapeljejo v smer »zmernega« eskapizma, s katerim se ukvarja zaključna trilogija pesmi: On My Way, Just Go! in Running Away. Skratka, Superposition je album, kjer se patetika in sintetika izpostavljata kot intimna ekstrema, ki se nevsiljivo prepletata in dopolnjujeta in ne ena ne druga ne spodjeda drugi obstoječe identitete. 

Torul je že od prvih korakov in v katerikoli inkarnaciji standard zase in sintetični tok skupine je dokaj jasno razdelan tudi navzven. Kakorkoli obrnemo, ponujene rešitve še vedno pripadajo klasičnemu elektro-pop zvočenju, vendar s pomembnim poudarkom: Torulssona ne moremo prišteti k nepregledni množici reciklatorjev tega zgoščenega zvoka, saj gre pri njem za izpostavljen avtorski podpis, ki ga spremlja dosledna postmodernistična estetika. V kontekstu strukture pesmi se tako soočimo s spontanim in skladnim sobivanjem inštrumentalnih in vokalnih linij, kjer se izmenjujejo vsi trije: Maj Valerij, Borut Dolenec in Torulsson. Tudi to pesmi počloveči, jih približa poslušalcu, vendar ga vanje nikoli ne posrka. Superposition naše občutke drži in obdrži na varni razdalji.