Pergolesijeva Služkinja gospodarica v Gorici

Dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž, središča kulturnega, vzgojno-izobraževalnega in rekreativnega življenja zamejskih Slovencev na Goriškem, je v petek, 27. oktobra, gostila poseben dogodek: izvedbo glasbeno-gledališke predstave Služkinja gospodarica v izvedbi mlade slovenske (po)ustvarjalske zasedbe. Delo, ki je v koncertnem listu nekoliko zavajajoče opredeljeno kot komična opera, je eden od biserov glasbenega gledališča iztekajočega se baroka. Gre za operni intermezzo oziroma medigro z obilico humorja, delo, sorodno operi, ki se ga je izvajalo med dejanji opere serie, za popestritev odmora med predstavo. Intermezzo La serva padrona (Služkinja gospodarica) iz leta 1733 je mojstrovina enega glavnih predstavnikov neapeljske šole poznobaročne opere, Giovannija Battista Pergolesija, in priljubljenost tega dela je močno vplivala na razvoj komične opere (opera buffa) kot samostojne glasbeno-gledališke forme, ki je zacvetela v drugi polovici 18. stoletja. Postavitev Pergolesijeve Služkinje gospodarice v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je hvalevreden projekt, ki je privabil in navdušil zavidljivo veliko število tako slovensko kot italijansko govorečih poslušalcev. Priča o tem, da so slovenski umetniki izrazito dejavni tudi izven slovenske prestolnice, posebno v zamejstvu, kjer na visoki umetniški ravni negujejo ne le dragoceni repertoar, temveč tudi enako dragoceno čezmejno sodelovanje dveh sosedskih narodov.

Zaradi strnjene zasedbe – za izvedbo sta potrebna dva vokalna solista, en igralec in vsaj šestčlanski komorni orkester – je Služkinja gospodarica kot nalašč za izvajanje v manjših gledališčih oziroma sorodnih kulturnih ustanovah in celo polprofesionalnih društvih. Tokratna postavitev v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je sad prizadevanj mlade goriške čembalistke Eve Dolinšek, ki je izkušnje z izvajanjem baročne vokalno-inštrumentalne glasbe pridobivala v času študija na ljubljanski Akademiji za glasbo. Tokrat je združila moči z režiserko Tatjano Peršuh, ki se je prvič preizkusila v operni režiji. Čembalistka in umetniška voditeljica projekta Dolinšek je s čembalom vodila izvedbo, pri kateri je sodeloval GO! Borderless Orchestra. Poleg te mlade slovenske godalne zasedbe so nastopili še trije odrski protagonisti: naslovno vlogo ambiciozne in zvite služkinje Serpine je oživela sopranistka Rebeka Pregelj, šarmantnega, a nekoliko naivnega gospodarja je upodobil baritonist Lucas Somoza Osterc, igrano molčečo vlogo služabnika Vesponeja pa je interpretiral igralec Matic Stocca. Slabo uro trajajoči intermezzo je zvenel v izvirnem jeziku, italijanščini, a je bilo poskrbljeno za slovenske nadnapise.

Celotna zasedba je med predstavo sobivala na odru, ki je bil opremljen preprosto elegantno in v dialogu s kostumi. Vizualna podoba je sugerirala ambient sredine minulega stoletja, in čeprav ta posodobitev ni motila predstave, je tudi nadgradila ni. Prav tako so iz zgodbe štrlele polne sklede pomaranč, ki so jih solisti prej ali slej vse pometali po tleh, nekakšno simbolno dejanje, pri katerem bolj kot nejasnost zmoti razmetavanje s hrano, ki se jo obravnava kot dekoracijo, medtem ko streljaj stran od kulturnega centra poteka migrantska drama na mejnem prehodu ... Na srečo je bila v prvem planu predstave vendarle glasba. Vrhunsko, povsem uigrano muziciranje inštrumentalne zasedbe je odlikovala slogovna izrazitost interpretacije, skladno fraziranje v partih godal in izrazno oblikovan part bassa continua. Komorni orkester je izvrstno podprl nastop vseh treh solistov. Rebeka Pregelj se sprva ni ravno izkazala, a se je slednjič vendarle sprostila v drugem delu predstave, se vživela v vlogo zapeljive zvitorepke Serpine in pokazala zavidljive pevske sposobnosti ter smisel za humor. Izvrstni Lucas Somoza Osterc je svojo vlogo dosledno podal z izenačenim in izraznim petjem široke barvne in dinamične lestvice, njegova izgovorjava je bila jasna, odrska prezenca pa elegantna in sugestivna, tako da je podčrtal poenostavljen, a nikakor banalen Ubertov osebnostni razvoj. Služabnik Vespone je vloga, ki ji v partituri ni namenjana nobena beseda, zato ni enostavno upodobiti nemega služabnika, čigar edina funkcija v predstavi je vzbujanje komičnih situacij. Matic Stocca se je odzval s pestrim nastopom, iz katerega je bilo jasno, da ni mojster fizične komedije, temveč ima več sreče z decentnejšo gestikulacijo. Trije solisti so se dokaj uspešno ujeli v medsebojni komunikaciji in v stiku z občinstvom, medtem ko je inštrumentalna zasedba njihovemu nastopu dala stabilen okvir. Ta je bil še toliko pomembnejši, ker so se v teku predstave pokazale pomanjkljivosti režije, predvsem se je pogrešalo kako bolj celostno zamisel, ki bi poudarila dramski lok predstave in s tem olajšala delo nastopajočih. Vendar njihov igralski trud ni ostal neopažen, nenazadnje nas je predstava resnično zabavala in večkrat nasmejala.

Postavitev Pergolesijeve Služkinje gospodarice v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je hvalevreden projekt, ki je privabil in navdušil zavidljivo veliko število tako slovensko kot italijansko govorečih poslušalcev. Priča o tem, da so slovenski umetniki izrazito dejavni tudi izven slovenske prestolnice, posebno v zamejstvu, kjer na visoki umetniški ravni negujejo ne le dragoceni repertoar, temveč tudi enako dragoceno čezmejno sodelovanje dveh sosedskih narodov.