04.09.2017
Pesem o albatrosu
Veteran domače elektronike glasbi daje glasbi govoriti o sebi.
Luka Prinčič
Albatross EP
Kamizdat
2017
Luka Prinčič verjetno ne potrebuje posebnega predstavljanja ali dodatnega konteksta. V skoraj dvajsetih letih delovanja se je uspel uveljaviti kot multimedijski umetnik, DJ, producent ter zlasti v zadnjih nekaj letih tudi glasbeni založnik, čigar založba Kamizdat je eno najpomembnejših središč domače elektronske glasbe. Tako skozi mračno in študiozno zvočnost glasbe tam izdanih producentk in producentov kot iz gostobesednih spremljevalnih tekstov se čuti Prinčičev etos, očiten tudi v njegovih avtorskih delih.
Albatross EP deluje kot odličen prikaz Prinčičevih raznolikih glasbenih praks in posredno tudi občih etičnih načel, zato lahko postane uporabno izhodišče za seznanitev z njegovim delom. Obenem ploščo lahko poslušamo tudi kot dokument o stanju nekoliko zapoznele, a kljub temu izredno dodelane in kvalitetne domače elektronske glasbe.
V njih prestopa med optimističnim in pesimističnim pogledom na sodobno, z informacijami prenasičeno krajino, v kateri postaja vse lažje spodbiti idealizirano podobo interneta kot inherentno emancipacijskega in demokratičnega medija. Analizira mehanizme hiperkapitalističnih oblik produkcije, znotraj katerih je primoran delovati sodobni avtor, ter išče alternative centraliziranim informacijskim monopolom, ki v njegovih očeh ustvarjajo kontraproduktivno klimo, v kateri umetniško delo nima več nikakršne vrednosti. Posledično problematizira tudi avtorske pravice ter njihovo pozicijo znotraj aktualnih globaliziranih mrež ter posameznikov odnos do avtorstva, ki se z njimi spreminja. V tem oziru je Prinčič izredno angažiran na številnih področjih, tudi mimo glasbe. Aktivno se trudi osveščati posameznike in skupine o tovrstnih problemih, in to sámo pogosto postane predmet njegove avtorske glasbe in konceptov, s katerimi jo kontekstualizira.
Tokratni EP Albatross je njegova prva letošnja izdaja, ki pa se v osvežilni odsotnosti eksplicitnega konteksta v prvi vrsti posveti glasbi sami in zaradi raznolikosti prisotnih glasbenih vplivov pravzaprav deluje skoraj kot nekakšen retrospektivni pregled oziroma kompilacija neizdanih komadov. Prinčič je pod različnimi psevdonimi namreč obdelal že številne glasbene zvrsti, vse od IDM-a, techna, electra in drum and bassa do v zadnjem času eksperimentalnejših nojzerskih ter ambientalnih muzik; vse to najdemo v različnih merah in razmerjih na albumu. Kljub tej žanrski pestrosti ostaja kot morda celo preveč očitna konstanta sentiment hladno mehanične dramatičnosti, ki jo do neke mere upraviči sicer zamolčano dejstvo, da je bila glasba z albuma napisana za specifično plesno predstavo. Predvsem v prvi polovici plošče, kjer igra pomembno vlogo klavir dolgoletnega sodelavca Matjaža Predaniča, se zdi, da kljub odsotnosti enovitega koncepta ostaja na sledi nekemu koherentnemu izrazu. Vsi detajli tako ritmično kot teksturno kompleksnih kompozicij so nadzorovani in vodeni, da bi posredovali določeno emocijo. S tem so sicer po svoje lahko omejene tako same glasbene forme, kot verjetno tudi posledično precej preproste, skozi njih usmerjane poslušalske reakcije, a avtorjev željen izraz je na ta način nedvomno dosežen.
Tok melanholične introspekcije, ki zaznamuje prvo polovica albuma, nato odrezavost prekine četrti, sredinski komad Speshlafer, ki s samplanjem neo-soulovske zasedbe The Internet in pričanjem o ambicijah mlade deklice deluje kot precej neumesten moment na albumu ter verjetno v nedavni Prinčičevi diskografiji nasploh. Ta nenadni preobrat oznani nekoliko živahnejše glasbene forme in dubovske ritme, v katere se sčasoma sprevrže komad in nato še preostala druga polovica albuma, ki je pestrejša in drznejša, čeprav je še vedno prežeta z mračnjaškim sentimentom in precej starošolskimi zvoki. Emotivne melodije, zdaj postavljene nekoliko bolj v ozadje, se ohranijo tudi v naslednjem komadu, ki je zapolnjen z dubstepovskimi brejki in basovskimi linijami, primernimi zlasti za klubsko sceno. Tej se sicer še naprej izogiba na zopet nekoliko bolj ambientalnem, a z detajli zapolnjenem komadu Groudue, ki kompleksno repeticijo in njene karakteristike analitično raziskuje ter jo obenem postavi v podlago za plastenje različnih razpoloženj, kar je glavni fokus plošče. Zadnji in verjetno najbolj ambientalen komad na plošči s sintetično obdelavo klavirskih akordov in njihovo preudarno razporeditvijo po zvočnem prostoru lepo zaokroži tako njeno formalno kot idejno celoto.
Albatros je v poeziji v skladu z istoimensko pesmijo S. T. Coleridgea prispodoba za psihološko breme ali prekletstvo, ki jo je Ch. Baudelaire pozneje izkoristil še za oris umetnikove tragične družbene vloge. Težko sklepamo, kako naslov vidi Prinčič oziroma zakaj se je odločil zanj, a kljub temu se zdi skozi različne asociacije posrečena vzporednica njegovi lastni humanistični, aktivistični, družbenokritični in mestoma tudi naravovarstveni drži, ki sicer ni neposredno eksplicirana, a jo je kljub temu mogoče začutiti skozi dramatična počutja, preko katerih prehajamo na albumu. Albatross EP deluje kot odličen prikaz Prinčičevih raznolikih glasbenih praks in posredno tudi občih etičnih načel, zato lahko postane uporabno izhodišče za seznanitev z njegovim delom. Obenem ploščo lahko poslušamo tudi kot dokument o stanju nekoliko zapoznele, a kljub temu izredno dodelane in kvalitetne domače elektronske glasbe.