Pesniki v pevcih, 1. del

V zadnjem letu se je vidno okrepil trend izdajanja glasbenih besedil v knjižni obliki. Avtorji so večinoma nekoliko starejši pevci z dolgoletnim ustvarjalnim opusom, a tudi nekaj presenečenj iz vrst mlajših klepačev rim se najde zraven. Zakaj pa ne? Izdati knjigo v današnjem času ni najtežji podvig. Razlogi za izdajanje knjig so različni in eden močnejših je zaziranje v prehojeno pot. Dnevno časopisje ne objavlja več glasbenih besedil tako kot nekoč, a je belina papirja še vedno dobrodošel lakmus za preverjanje kvalitete, hkrati pa je to zapis nečesa, kar prehitro prezremo in pozabimo. In seveda so takšne knjige lahko priložnost za vzporedni biografski zapis oziroma zapis okoliščin, v katerih so pesmi nastajale, če obstaja po njem potreba. Zelo redko, če sploh kdaj, gre za poezijo v čistem pomenu besede, saj so pesmi v popularni glasbi nujno podrejene tudi ritmu, melodiji, inštrumentom, publiki, odru, radiu in kameram, ene bolj, druge malo manj. A brati in ocenjevati jih velja s tem v mislih, torej »znotraj žanra«.

Zelo redko, če sploh kdaj, gre za poezijo v čistem pomenu besede, saj so pesmi v popularni glasbi nujno podrejene tudi ritmu, melodiji, inštrumentom, publiki, odru, radiu in kameram, ene bolj, druge malo manj. A brati in ocenjevati jih velja s tem v mislih, torej »znotraj žanra«.

Milan Petrovič
Avenija sanj
Kulturni center Maribor, 2018

Milan Petrović je svojstvena legenda na slovenski pop sceni, saj vztraja na njej že več kot pol stoletja. Označujejo ga celo za prvo slovensko rock zvezdo; z ansamblom Korali je namreč že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prečesal Evropo po dolgem in počez, medtem ko se je v osemdesetih podal na samostojno pot in med drugim sodeloval z Miho Kraljem. Njegove pesmi predvsem odražajo čas začetkov, ko je mariborska bitniška scena tesno sledila britanskim zvezdam na globalnem pohodu, predvsem skupini The Beatles, ki je izpeljala pop-rock »revolucijo«, sprva s sila spevnimi ljubezenskimi napevi, v drugi polovici kariere pa tudi z angažiranimi besedili Johna Lennona, ki je nekoč pojasnil, da je prave pesmi začel pisati, ko se je odmaknil od »I love you, you love me« štimunge. Petrovič se od tega niti ne odlepi in tudi v kasnejši karieri kot DJ in one-man-band (v evropsko zlato ligo one-man-bandov je bil sprejet z repertoarjem 1400 pesmi) nadaljuje z govorico večnega romantika, ki pa najboljše stvari napiše v osami (Dom osamljenih ljudi, Naša pot). Pesmi v Aveniji sanj torej nimajo posebne literarne vrednosti. A nič zato, so odraz nekega časa in ljubezenske igre, ki jo, vsaj na papirju, bolj kot kdorkoli drug razumejo ravno pevci pop glasbe. Knjigo zaključuje tako imenovana fotobiografija, ki bi lahko bila malo daljša oziroma ne bi bilo odveč, če bi jo pospremilo daljše spremno besedilo. Celotna Petrovičeva biografija je namreč izpisana na eni strani na koncu knjige, ker pa je v tem kratkem besedilu uporabljena množica superlativov, bi bila malce razširjena zgodba več kot dobrodošla in povedna.

Peter Andrej
Skozi zvočni zid
Litera, 2018

Nekoliko mlajši od Petroviča je Peter Andrej, ki je mladost doživel sredi vzpona punka in kantavtorstva, kar je seveda pustilo v njem trajne sledi. Poznamo ga kot dolgoletnega producenta kantavtorskega festivala KantFest, v avtorskem smislu pa kot uglasbitelja poezije pesnikov-literatov in kot samostojnega avtorja, popotnika s kitaro in občasno z bendom. Pri njem je glasba v drugem planu, v prvem je poetičnost tega, kar je bilo zapisano in se da z orodjem kitarskih akordov prenesti naprej vsem prisotnim. Najverjetneje je bilo zabeleženo s pisalom na papir in ne takoj na računalnik, kar je sploh prednost knjig z besedili, saj pri njih, v nasprotju s sodobno poezijo, obstaja večja verjetnost, da so bila zapisana prostoročno, najverjetneje s kitaro v naročju. Pa vendar so Andrejeve pesmi bolj oddaljene od klasičnih metrik kot pri kom drugem. Gre za poezijo drobnih korakov in rim, ki se včasih lovijo in pri katerih so rimani zlogi lahko tudi glasovno oddaljeni drug od drugega; ne prihajajo nujno na prvo žogo, zato bralec/poslušalec njihove zamike in praznine včasih zapolni sam. In tako je tudi mišljeno. Vmes je nekaj čutno romantičnih pesmi, ki segajo dlje od stereotipnih ubesedovanj ljubezni (Rože ledene, Svetloba avgusta), toda iz večine črnega na belem veje duh tenkočutnega trubadurstva, predvsem pa šansona s satiričnimi nastavki ter ironiziranjem tega, kar je najbolj slepo sprejeto (X-ray) ali z zasmehovanjem intelektualističnega in malomeščanskega (Gosposka, mater si ozka). In potem je tu še nekaj osebnih in samorefleksivnih pesmi, v katerih nikomur ne ostane ničesar dolžan, še najmanj sebi (Joker song). Kot se za kantavtorstvo in šanson tudi spodobi.

Vlado Kreslin
Zakartana ura
Beletrina, 2018

Nekje vmes med Petrovičem in Andrejem se tako po letih kot po postopku dela znajde Vlado Kreslin, kantavtor, ki je večkrat prehajal med rokerje, v zasedbi Martin Krpan pa je v glasbeni navezi z Alešem Klinarjem opravil še malo šolo necenenega hitovskega pisanja. Zakartana ura je njegova peta knjiga, za zbirkami Namesto koga roža cveti (1991), Vriskanje in jok (2003), Venci (2006) in Pojezije (2009), vmes pa je izdal Pesmarico z notnimi zapisi (1999). Gre torej za pevca, ki sebe morda najbolj odkrito razume kot pesnika, torej nosilca literature, pa čeprav bolj ali manj vse, kar napiše, nastane z mislijo na strune. Nekaterim pesmim so pridani skeni rokopisov, ki nam odstrejo proces nastanjanja komadov. Oblika ne variira pogosto, tu so kitice in refren, in če je dober dan, se mednje vrine še prehod/most. Kreslin, ki bo novembra obeležil petinšestdeset let, v sporočilih izraža manj negotovosti in iskanja kot v svojih mlajših letih. Gre za žlahtnejše, na trenutke izrazito nostalgične (Stari komadi) ali že kar zgodovinske uvide (naslovna Zakartana ura) iz jeseni življenja. Sredi vrta in dvorišča, ki se, tudi z uporabo narečja, uspešno ne premakne iz Prekmurja, mu gotovost in zaupanje v dober danes prinaša vodnjak, ki se posuši vse redkeje (Danes sem v molu). Pesmi sicer prihajajo iz nekaj zadnjih albumov, in če bi si kdo iz slovenskih glasbenih logov v maniri Nobelove literarne nagrade, ki jo je leta 2016 prejel Bob Dylan, tudi pri nas zaslužil nagrado Prešernovega sklada (ali celo veliko Prešernovo), potem si je težko predstavljati resnejšega kandidata od Kreslina. Seveda, za delo »znotraj žanra«.