Peticija za več glasbe Gašperja Torkarja

Gašper Torkar je eden tistih producentov, na katerega pogosto neupravičeno pozabimo pri opisovanju aktualne slovenske scene, deloma zaradi sporadičnih izdaj, deloma pa minimalne spletne prezence in pozicije nekakšnega sopotnika, ki k dogajanju doprinaša z roba. Je fleksibilen ustvarjalec, čigar interesi segajo v različna polja sodobne umetnosti. Kot skladatelj in zvočni umetnik je vpet v gledališče (s Christianom Kroupo je napisal glasbo za predstavo Triadni balet Jana Krmelja), poznamo ga kot pesnika, ki je pri LUD Literaturi izdal zbirko Podaljšano bivanje (2013), občasno pa zarola tudi muziko na kakem rejvu. Muzika Gašperja Torkarja, preplet domišljene funkcionalnosti, ambicij po transcendentalnih potencialih večplastnega zvočnega dizajna, eskapizma v ambientalnih zvočnih krajinah in intenzivnega plastenja hrustljavo trodimenzionalnih zvokov, je unikum na domačem parketu. Prav zato si v bližnji prihodnosti obetamo, pravzaprav spodobno zahtevamo, še več njegove glasbe, saj bomo sicer zagnali peticijo. Škoda bi bilo na naslednjo izdajo čakati nadaljnja štiri leta.

Kot poznavalski producent, dobro seznanjen z globalnimi trendi na področju napredne elektronike, Torkar briljira s svojim prepoznavnim izrazom, posebno v smislu domače produkcije. Njegovo estetiko zaznamuje visokoresolucijski zvočni dizajn v sferi industrijsko obarvanega, pogosto mrakobnega, silovitega in abrazivnega, a aranžmajsko in ritmično dinamičnega techna, ki raje počasi meandrira in pri tem masira naša um in telo, kot pa da bi brezglavo dirjal proti ekstazi. Naj bodo ritmični ali ambientalno prosto lebdeči, njegovi komadi imajo skoraj vedno kontemplativen značaj, primarno zaradi fokusa na atmosferičnosti in prostorskosti zvočne slike. Tak je, recimo, Nots iz omenjene predstave, ki riše podobo meglenega tržaškega zaliva in mogočnih valov, ki na siv zimski dan pljuskajo ob klife Rilkejeve poti blizu Devinskega gradu, vse dokler se morje ne pomiri in se mogočni reverberirani sinti ne prelevijo v rahlo klavirsko valovanje. Jasno je tudi, da Torkar goji posebno afiniteto do power electronics metod, recimo v elegični, elektroakustično sofisticirani, precej napeti kompoziciji Arboreal. Vzporednice lahko vlečemo z varovanci založb, kot so PAN, Raster in Subtext, ki delujejo na preseku zvočne umetnosti in klubske funkcionalnosti. V misli mi prihaja predvsem album Decadent Yet Depraved (Raster, 2017) dvojca Belief Defect. 

Da ima jasno vizijo, je Torkar dokazal že na prvencu Dreams of Others, ki je požel odobravanje tako s strani tujih medijev (BBC, Bandcamp) kot producentskih sovrstnikov. Prav zato je vsaka nova Torkarjeva izdaja razlog za veselje, kar potrjuje aktualni EP. Ne glede na to, da gre za skupek glasbenih del iz različnih obdobij in koncev njegovega portfelja, od singlov za razne kompilacije in gledaliških kompozicij do frišnih komadov, kratkometražec preseneča s svojo zaokroženostjo. Zlahka bi nas prepričali, da gre za zbirko komadov, ustvarjenih posebej za EP.  

Vsaka produkcija stoji kot posamična enota, hkrati pa je dramaturgija izdaje dovolj premišljena in tekoča, da se pred nami odvije kot celokupna izkušnja v petih dejanjih, vseskozi zaznamovana z napetostjo, ki jo v zraku občutimo v nevarni bližini transformatorskih postaj. Glomazni in srhljivi feedback ter elektroakustični triki v uvodnem delu komada Typhaceae vas bodo spomnili na, denimo, Byetona ali duo Emptyset, a je v primerjavi s temi veterani Torkar ritmično bolj razigran, lahko bi rekli manj nemški in bolj britanski. Dramatične kovinske sinkope in apokaliptični sinti komada Harlequin, enega mojih favoritov, ki zamolkne, še preden se je dobro začel, vzbudijo željo, da bi bil daljši. Najbolj pa izstopa uvodni BT, edina res nova produkcija, kot primerek njegovega eksplicitno plesiščem namenjenega techna, zaznamovanega s kaleidoskopskimi lomljenimi ritmi in živčnimi sintovskimi motivi, ki zahtevajo neposredno reakcijo naših teles.

Muzika Gašperja Torkarja, preplet domišljene funkcionalnosti, ambicij po transcendentalnih potencialih večplastnega zvočnega dizajna, eskapizma v ambientalnih zvočnih krajinah in intenzivnega plastenja hrustljavo trodimenzionalnih zvokov, je unikum na domačem parketu. Prav zato si v bližnji prihodnosti obetamo, pravzaprav spodobno zahtevamo, še več njegove glasbe, saj bomo sicer zagnali peticijo. Škoda bi bilo na naslednjo izdajo čakati nadaljnja štiri leta.