Petnajst minut postmoderne Ljubljane

Spalnična in podzemna produkcija sta zaznamovani s posebno prednostjo: njune pomanjkljivosti so istočasno njune prednosti. Omejenost produkcijskih sredstev zahteva kreativnost, in ko pridejo v roke kreativnemu umetniku, lahko slišimo bolj razgibane, kompleksnejše in pomenljivejše stvari. Kratkometražni album Žige Aljaža, ki ga v glasbenem miljeju poznamo tudi po sodelovanju v metaironičnem duu Buraza, je prav takšen. Zvok je pogosto najlažje opisati s pomočjo primerjave: 6 Rules For Life se giblje nekje med Johnom Mausom in Arco. Seveda pa mu pečat dajeta Aljaževa nepogrešljiva igrivost in humornost, pravzaprav njegova izjemna naravnanost k trolanju. Vse skupaj traja manj kot trinajst minut in šest komadov lahko razumemo kot nekakšno pesnitev v delih, s svojim lastnim dramaturškim lokom. Umestitev petja je skrbno premišljena. Vrhunec loka se zgodi med drugim in tretjim komadom, med Dober junak ter Vsa mesta so odprta. V prvem so ravni ironije ozvočene s plastmi popačenega glasu in izgubljene v steklenem zvenu melodičnega hrupa. Podobno kot pri pesmih Burazov gre tudi tu za nekakšne antipopevke, za preproste pesmice, zvočno manipulirane v namigujočo kompleksnost.

Že naslov namiguje na razvpito, po svojem bistvu pa precej nedolžno knjižico 12 pravil za življenje Jordana Petersona. Naslovnica je ozaljšana z enostavnimi, namerno otroškimi, a vendar nekoliko kriptiranimi simboli velikih svetovnih religij. Kot vedno, je tudi to spogledovanje s tradicijo in konservativizmom pri avtorju prav toliko ironično, kot je resno. Če se posvetimo besedilni semantiki in njeni umeščenosti v zvočno skladnjo in razvrstitev komadov, bi lahko rekli, da igra advokata tako ene kot druge strani. Skratka, trola, vendar ravno s svojim trolajočim vrtanjem išče resnico.

Vse skupaj traja manj kot trinajst minut in šest komadov lahko razumemo kot nekakšno pesnitev v delih, s svojim lastnim dramaturškim lokom. Umestitev petja je skrbno premišljena. Vrhunec loka se zgodi med drugim in tretjim komadom, med Dober junak ter Vsa mesta so odprta. V prvem so ravni ironije ozvočene s plastmi popačenega glasu in izgubljene v steklenem zvenu melodičnega hrupa. Podobno kot pri pesmih Burazov gre tudi tu za nekakšne antipopevke, za preproste pesmice, zvočno manipulirane v namigujočo kompleksnost. Dotični komad se sprašuje o dvoumni vlogi sodobnega subjekta, ki neprestano prehaja med junakom in bedakom. Kdor je v tem hladnem in atomiziranem svetu dober, je bržčas dojet kot bedak, na drugi strani pa so bedaki tudi ljudje, ki s signaliziranjem vrline svojo dobroto neprestano performirajo. Lahko bi se zdelo pesimistično, vendar nas udarni naslednji komad prav v tej hladnosti popelje v evforijo, v stanje čistega optimizma. Kljub temu da so mesta zakodirana in zaprta za interne in privilegirane, so v svojem fizisu za svobodnega duha odprte tudi za simbolno prodiranje, četudi samotno. Prehod je izpeljan vrhunsko, z ustreznimi čustvi in obratom.

Po prečkanju tega prelaza se prepuščamo predvsem avtorjevi producentski kreativnosti, ki nas vozi po meandrih, vrtincih in valovih kemičnih evforij in melanholij, premazanih s srebrno patino. Sredi te orgiastičnosti še zaslišimo spraševanje o rogovih in grehu, s katerim postsekularni človek, ki se spogleduje s tradicijo, ne ve točno, kaj početi in ali lahko prtljago prinese s seboj.

Skratka, v petnajstih minutah se zgodi več, kot bi pričakovali, in že zaradi tega je vredno prisluhniti šestim pravilom.