Podaljšana zasanjanost

Končno. Čas za glasbo. Album. Zala Kralj in Gašper Šantl sta naposled to, kar sta želela biti ves čas, zalagasper. Ko je Ana Soklič slavila na letošnji Emi, sta se morda dokončno poslovila od (ne)pričakovane oznake fenomena. Četudi sta pričakovano izdala album na valentinovo, teden dni pred Emo. Ker je po enem letu le nastopil čas za glasbo. In zdaj ko je po(m)p mimo, je tukaj 4. Album, ki ne pove prav veliko novega, pravzaprav vse ponovi, kar doda, pa v mimobežnem času skoraj že kliče po nostalgiji. Enoletno čakanje, piljenje in »življenjsko delo, na katero bosta ponosna tudi čez 30 ali 40 let«, je prineslo le štiri relativno nove pesmi na štiri že slišane single podlage. Od tega sta dve priredbi. Kakšen je torej po letu dni rezultat? Podaljšana zasanjanost. Še vedno je njuna želja enako iskrena, ampak zdaj, ko je šel televizijski šov naprej, je ostalo tisto, kar sta si želela: glasba. 4 je prvenec, na katerega sta lahko več kot ponosna. Četudi je najbrž prišel prepozno in s premalo novega. Toda obenem ni veliko zmagovalcev Eme, ki bi se šli na klasičen način ukvarjat z glasbo. zalagasper se.

Prva polovica albuma 4 je torej že slišana, povrhu še kot istoimenska mala plošča, ki je izšla pred letom dni. Dvojec ne le ve, ampak zdaj tudi poudarja, denimo za Vikend, da živimo v času singlov, kar velja zlasti za njune milenijske sovrstnike, le da se sama ločujeta po tem, da cenita vinil. Razlikujeta se tudi od glasbenih vrstnikov, s katerimi se sicer rada družita; ampak Koala Voice, Matter, Mrfy, Joker Out in Futurski ne bodo dosegli medijskega pop momenta, ki ga prinese Ema. Ko postaneš material za vrhunske imitacije Klemna Slakonje, je pač vse drugače. 

Ampak v bistvu ni. Vesta, da ne bosta šla na stadione. Kino Šiška je zanju dvorana v Stožicah. Zato pa po letu dni ponovita, kar sta že predstavila, začenši z Valovi, s katerimi je Zala Kralj še kot dijakinja z akustično kitaro nakazovala resen, iskren in dragocen kantavtorski potencial. Valovi so kmalu dobili elektronsko podlago, v kateri Gašper skuša analogno slediti s kitaro, vendar je že tam bil začrtan prepoznavni zvok loopov, nasnetih bobnov in bazične matrice. Med uvodno četverico skladb vsekakor izstopa zmožnost para, da vzame izseke Zalinih vokalnih pejsažev ter tako dodatno zasanja melanholijo mimobežne zvočne krajine. Tu je njun »drugačen zvok«, in tega je veliko, morda preveč. In v tem je skladba S teboi daleč najbolj pogumna, približa se prekatlantskim soundcloud prijemom in izkaže več producentskega poguma. Pesmi Sebi, njunega hita, posebej ne bomo analizirali, albumska verzija v kontekstu kvečjemu potrjuje, da je zalagasper (mala začetnica je stvar preprostosti, da jima ni treba pritisniti dodatne tipke, š pa je odletel že prej) več kot triminutno doživetje. 

Toda ravno v tem je bistvo njune glasbe. V času, ko Billie Eilish, še bolj kot Lorde, z minimalizmom najstniške spalnice prepeva nagrajene hite, ki se jih mrmra v vzglavnik, je več kot triminutna izkušnja Zale in Gašperja kljub vzklikom, da se ni treba dokazovat, rahlo monotona. Še dobro pa, da album prelomi priredba Novo sonce (Dan D), kjer se kitara, četudi električna, izkaže za nujno potreben predah. Tega je v njunem ustvarjanju zaenkrat premalo, skriti biser in potencial je pač Zala Kralj. Kdor je bil na njenih solo koncertih, ve, kako suverena, svojeglava zna biti, poslušalca premakne, zaziba in mu dovoli, da odtava, se začuti brez ritma vsakdanjika. Obenem se Novo sonce dokaže kot presunljiv adut v Tokčevi materinščini tipa »Vse, kar imamo je večnost / dotakni se mi lica«. Morda je Novo sonce tista osnovna poustvarjalnost, v kateri je nedolžnost tako očitna in še oprijemljiva, ko dvojina tipa »še najina zvezda ni več tam« deluje tako, kot naj bi glasba najstnikov delovala. Pa četudi je pesem Tomislav Jovanović – Tokac izdal šele leta 2009 na Ure letenja za ekstravagantne ptice. 

Še zlasti pa je Novo sonce izjema, skoraj čudaška rariteta, ko sledi druga, angleška polovica albuma. Nič ni, sploh ne po evrovizijskem odru, narobe z izbiro angleščine, če bo to pot, ki jo bosta ubrala, se je držala in vztrajala pri preboju na tuje, kjer se je, kot na Dunaju, primerilo, da so nekateri ostali pred vrati. Toda kakor je Come to me močna v produkcijski noti, sporočilo peša, saj Zala v angleščini ni tako dehteča, prepričljiva ali čuteče razumljena kot v materinščini. Ker je bil Come to me izbran za poletni single, ne preseneča, da je nato že Signals nekoliko v senci. In tako se vse bolj poraja vprašanje, kaj svežega še lahko ponudi dvojec. Opre se lahko zgolj na vokal, s katerim v nižjih legah in dodatnimi spremljevalnimi nasnetimi vokali sporočilo pride najbolj do izraza, če to že ne uspe monotonemu ritmu in ponavljajočim se loopom. Vsi okraski, ki digitalno poustvarjajo analogno nrav, več vzamejo, kot prinesejo, po svoje zaradi izobilja delujejo kar baročno. Ne nujno v dobrem smislu. Rastoča glasnost, crescendo polnih linij se tepe z intimo milenijskih snežink, kakor se je ob prodoru na Emi pisalo o dvojcu. 

Me & My Boi, ki se spet začne prepodobno, prinaša vsaj podvojen vokal, ampak je tega premalo, da bi se pesem razvila v resen duet, kakršen bi bil na tej točki sila dobrodošel. Tako pa se skozi Zalin ustvarjalni vokal nariše le obris tega, kar bi lahko bilo. Gašper bi si lahko poleg živalske maske na koncertih nadel še pogumno masko spremljevalnega pevca, saj bi tako dvojec zares par/duet postal. Lahko bi osvetlil ali pobarval oziroma vsaj karakterno poudaril razliko in posebnost Zale. Redko in posebno. Tako pa so si komadi vse bolj in bolj podobni, mi pa smo obsojeni na skoraj trip-hop konec Me & My Boija. 

Dokler se ne zgodi Box. Še ena skladba, ki se tako kot Novo sonce kitarsko začne izven okvirov tipk. Tukaj je Gašper Šantl močen. Tukaj mu gre. Box je popevka, kakršne komercialne radijske postaje, če so predhodni računalniški testi seveda za, radi vrtijo. Ampak le, če je ta pop vseskozi takšen, kakršen je uvod. Box je pa tako le deveti poskus prepričevanja poslušalca, da je takšna zvočna podoba edina prava. Ne nujno, ne za vse, takšna je zgolj izbira dvojca, ki na koncertih najraje zre drug v drugega, pravokotno na občinstvo. In tako je tudi sklepna priredba Hazey (Glass Animals) odsoten, zasanjan, odtujen, poslavljajoči se objem, v katerem si Zala vseeno privošči zapeti »I'm fucking loco«. Morda zato, ker je bilo besedilo že napisano.

Zali Kralj in Gašperju Šantlu se je fenomen zgodil. Bil je iskren, ker je bil nepreračunljiv. Edino, kar sta zares imela, kar je bilo zares njuno, sta bila prav onadva in njuna kreativnost. To je šlo tistemu delu, ki je dream, synth, indie, minimalni pop dobil v tistih treh minutah, kar precej na živce. Da nekdo sanja v glasbi. Se objema v nežnem, čutečem, svojem. Imela sta drug drugega in svoj objeti milenijski žanr, ki je skoraj pop, ampak nikoli zares ni, čeprav je. Tanka je linija, po kateri hodita, saj želita nagovoriti vsakega posebej, iskreno upajoč, da bi bilo teh čim več. In jih je: število ogledov na youtubu gre v sto tisoče za vsako skladbo, to so nore številke. Še vedno je njuna želja enako iskrena, ampak zdaj, ko je šel televizijski šov naprej, je ostalo tisto, kar sta si želela: glasba. 4 je prvenec, na katerega sta lahko več kot ponosna. Četudi je najbrž prišel prepozno in s premalo novega. Toda obenem ni veliko zmagovalcev Eme, ki bi se šli na klasičen način ukvarjat z glasbo. zalagasper se.