Podeželje v mestu ali naredite mi to deželo čim prej kmečko

V srž podalpskega kulturnega vsakdana se je (že) pred leti po liniji najmanjšega odpora in hitrega zaslužka zasidrala pavšalna miselnost, da tisto, kar je v narodnih nošah, kot (k)rojeni slovenski identiteti, spada vsepovsod. In kar je pri tem najbolj žalostno, večina urbane kulture takšno obnašanje, ki se prevaja in preslikava v degradacijo njenega okolja ali, če rečem bolj »strokovno«, v pokmetenje asfaltne džungle, mirno prenaša. Celo nekateri urbani misleci, do katerih gojim globoko spoštovanje, v tem ne vidijo nič spornega. Vprašanje se glasi: ali vidijo dovolj daleč, do česa vse to lahko (pri)pelje? Refleks mojega tretjega odzvenovega razmisleka se začne prav tu, na vdoru podeželja v mestne sredine in (posledičnem) umikanju urbane kulture v tamkajšnje zatoke. Ali če ponazorim na terenu: ko sem se prvega januarja letos okoli pol druge ure pomikal izpred Križank proti Metelkovi ter na Kongresnem trgu zatekel pijani masovni ija-ija-ija-o, nisem videl ločnice med mestom in vasjo. Veselica se je dogajala tam, kjer se ne bi smela, celo tam, kjer taisti okoliški prebivalci dobijo ošpice, če Bi-Ko-Fe obratuje malce dlje v noč in pri tem ponudi na posluh še kakšna odprta urbana (o)zvočenja. Ti akordi, kot tudi druge kmečke veselice, jih pod njihovim oknom ne motijo.

V geografiji obstaja strokovni izraz, ki sliši na ime ruralno-urbani kontinuum in se sočasno vrši v obe smeri: tako iz mesta na podeželje kot iz podeželja v mesto. Termin je v uporabi, kadar jasne ločnice med sredinama ni mogoče potegniti oziroma je ta zavoljo spontanega prehoda nevidna. Stvar vseeno ni tako preprosta in je treba biti pri razlagi precej previdnejši, kot pa se to zdi sprva. Kajti nevidni stik (prehod) se dogaja na robu mesta in se z bližanjem njegovemu jedru porazgubi in povsem otrese podeželskih navad in razmišljanj. Že daleč pred centrom, v rani fazi vpadnic, mesto postane mesto v formi in po vsebini. Ničesar podeželskega, z izjemo nakupovalnih navad, ni več tu. Zakaj omenjam potrošništvo? Iz preprostega razloga: zato, ker je po mnenju pišočega prav ta fenomen eden izmed (nemedijskih!) osrednjih krivcev, da smo dobili veselice v mestih. Vrnimo se v sredino devetdesetih, torej v čas, ko urbano postane sinonim za pozitivno in hkrati ogroženo. Do tega trenutka smo vse, kar je povezano z njim, konzumirali v mestih, ruralno pa na podeželju. Koder si se nahajal, so ti bile na razpolago prostoru primerne vsebine. Dokler z velikimi poletnimi razprodajami niso v mesta (v)drli ljudje s podeželja, ki jim je bilo treba ponuditi še nekaj več, da zapravijo še tistega nekaj drobiža, ki ga niso pustili v Hervisu in podobnih štacunah. Refleks tega so bile razne po mestih poimenovane noči, kjer so se želeli vrteti ob muzikah, ki so jim blizu, in so obenem na sebi razkazovali svoj novi šoping. Iz varne razdalje se je to videlo približno takole: vzdolž glavne mestne ulice so bili na gosto posejani razni narodnozabavni ansambli s programom slovenskih alpskih zimzelenčkov in hrvaško-srbskih turbo uspešnic (toliko o identiteti), okoli njih pa množica ljudi v bolj ali manj podobnih si oblačilih. Pač v tistih, ki so še nekaj ur prej visela na policah velikih razprodaj, opremljena z etiketami ugodno. S tem se je prej omenjena (nevidna) ločnica začela premikati z roba mesta proti središču, v sam center, in povzročila začetek nastanka miselnosti, da vse spada vsepovsod, kar je hitro izkoristila tudi lokalna politika. No, ne povsod, kajti mesto je ostalo v mestu, se v njem začelo skrivati pred vse bolj nasilnim podeželjem, se mu umikati. Celo urbani mainstream se je znašel v hudih težavah in je bil, če se ni želel prilagoditi zabavljaštvu, svoje zatočišče prisiljen iskati v undergroundu. V centrih so se začeli pojavljati mrtvi rokavi, katerih nasipi so postali previsoki, da bi urbana logika lahko prestopila njih višine in zavzela teritorije, ki ji pripadajo. V mislih imam obkoljena (sub)kulturna geta, ki so postala redna tarča vdora podeželja in urbane pete kolone, se pravi pokmetenega urbanega življa. V to sfero sodijo tudi fantomski klicatelji, ki jih moti »hrup« z Metelkove. Tu, s prebojem kmečke logike v mesta in medije, se je pravzaprav že pred leti začela kmetija – nov začetek. Ki lokalnim šerifom še kako prija, saj je narod nažgan in lahko vodljiv.

Ne morem z gotovostjo trditi, da podobnih primerov v določeni meri ne najdemo tudi drugod (v mislih imam tuje večje urbane sredine), a če za primer našo prestolnico postavim ob bok nekaterim sorodnim mestom v tujini … Hm, ne morem je! Že pogled na vsakoletni decembrski program je grozljiv, da bolj ne more biti. Medtem ko župan Trsta na lastno pobudo na stadion pripelje Bruca Springsteena, župan Salzburga Neila Younga v navezi s Pearl Jam, smo mi (in vi) obsojeni na vsakoletno parado slovenskega countryja in južnoslovanskega pijanstva in kiča. Potem seveda ne preseneča, da iz študentskih domov, koder so bile nekoč doma večžanrske avantgardne vsebine, odmeva harmonika na sto in en način. Da jim na zabavah igrajo Kingston in ne, na primer, Panda ali kakšen drug visoko kakovosten urbani pop bend. Zakaj je temu tako, je vprašanje preširokega tipa, ki bi bistvo razmisleka odpeljalo drugam; ne smemo pa spregledati pomembnega dejstva, da so namreč domovi v Rožni dolini izgubili (nekdaj) zelo pomemben koncertni prostor – Menzo. Skozenj se je poleg primernih glasbenih vsebin sprehodilo veliko različnih generacij, in NITI ENI nikdar ni prišlo na misel, da bi na legendarni oder postavila narodnozabavni ansambel ali kaj temu podobnega. Ker enostavno tja ne sodi, kot tudi Les Negresses Vertes niso sodili v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma ali Demolition Group ne sodi na vsakoletno gasilsko veselico v mojem domačem kraju na prehodu. Tam tudi moje srce bije za Fante z vasi. Gostovanje Pankrtov in Lačnega Franza v moji vasi v drugi polovici osemdesetih je zaradi takratnih okoliščin izvzeto. Tako dejansko sredi mest marsikaj preslišimo, o čemer priča nedavno izdana pregledna monografija zGodbe iz Velenja, ki je pomenila presenečenje za marsikoga, tudi za podpisanega. Priporočeno vsaj v prelistanje. V mestih mora namreč vedno intenzivno utripati urbana scena – kot branik in opozicija vsemu, kar v asfaltno džunglo ne sodi. Da o epidemiji od zunaj prinesene neumnosti niti ne govorim …