Poetika spogledovanja z otroškostjo

Konec lanskega leta je pri založbi Edicije DSS v sklopu zbirke Ars Slovenica izšla nova plošča Album fragmentov piranskega skladatelja Bojana Glavine. Čeprav plošča vsebuje dela, nastala v zadnjem desetletju, v teh najdemo vse glavne stilne premike skladatelja, zato plošča predstavlja Glavinov zaokroženi opus. Rdeča nit njegovih glasbenih del se vije po pedagoških sledeh, ki skladatelju služijo kot glavni vir navdiha pri ustvarjanju. In čeprav na novi plošči ni skladateljevih mladinskih skladb, se v estetiki teh »resnih« umetniških udejstvovanj ravno tako razkrivajo navezave na otroškost. Občutek je, da se Glavina zgleduje po tradicionalnih glasbenih mojstrovinah, čeprav le z vidika estetike. Njegovi skladateljski prijemi ne želijo oblikovati razvite pripovedi, temveč se držijo navdiha trenutka. Estetiko momenta ta idejni minimalist najde v igrivem svetu trenutkov, koščkih veselja in melanholije, vse to brez kakih globokih filozofij ali zgovornejših svetovnih nazorov.

Da skladatelj glasbeni navdih črpa iz pedagoškega procesa, se vidi tako po tehnični kot poetski plati. Glasbeni stavek je namreč zasnovan po načelih tehnično zahtevnih klavirskih etud, kar mestoma daje skladbam virtuoznejši pridih. Poleg tega imajo skoraj vsa dela na plošči še eno skupno značilnost, ki se razkriva v nihanju med tehnično zahtevnejšimi pasusi in enostavnejšim glasbenim stavkom lahkotnega karakterja. Z uporabo tradicionalnega oblikoslovja v kombinaciji z razširjeno harmonijo se skladbe oprijemajo neobaroka in ponekod neoklasicizma. Z nazorno uporabo variacijskih postopkov (tudi kanona) in s staccatiranimi pasažami, skokovitimi lestvičnimi pasusi, punktiranimi ritmi ter spogledovanjem s tonalnostjo pa skladatelj vnaša asociacije na otroškost. Mlajšim ušesom prijazno služi tudi izrazita uporaba najmanjše oblikovne enote. Vse skladbe so namreč Miniature. Niz sedmih ali več miniatur deluje kot bistri utrinki glasbenih idej, ki razpoloženjsko nihajo med svetlejšo, lahkotnejšo ter senčno stranjo. Tako se v nizu stavkov pojavijo harmonski kontrasti.

Skladbe so na plošči najprej posvečene klarinetu. V Signalih, sedmih kratkih miniaturah za kvartet klarinetov, se zelo skop glasbeni material ponaša z raznolikim naborom skladateljskih postopkov. Baročni fugato, kanon, klasicistični variacijski postopki so izpostavljeni v posameznih miniaturah, ki pa skupni glasbeni jezik najdejo v izbrani lestvici. Vseh sedem oblikovno raznolikih kratkih stavkov združuje melodični okrušek, poltonski padajoči postop, iz katerega izraščajo variacijska glasbena izrekanja. Fragment se v prvem stavku predstavi v agresivnejših izmenjavah navzgor in navzdol, v drugem stavku pa se razgrne v lestvični obliki in izrazito melanholični melodiki. V nadaljevanju kontrastnost proizvajata dva načina obravnave enega glasbenega fragmenta: plastenje dolgo držanih tonov in krajših prekinjenih tonov ter igra vertikalne in horizontalne glasbene misli. Isti fragmenti se v peti miniaturi preobrazijo v melodični valček, kar v zvočnosti klarineta močno spominja na kabaretsko glasbo, s pojenjavajočimi ponovitvami melodije in njenih delčkov pa na lajno. Sedma in pri večini skladb tudi zaključna miniatura v živahnem tempu odvihra tako hitro mimo nas, da deluje manj kot glasbeni stavek in bolj kot ločilo. V večini stavkov glasba nima kaj več manevrskega prostora za razvoj, a vseeno nekateri razkrivajo jasen glasbeni razmislek, medtem ko zaključne miniature res služijo zgolj kot udarni staromodni pok pred aplavzom. Še ena skladateljeva posebnost.

Klarinetist Jože Kotar se v nadaljevanju posveti solistični skladbi Imaginacije ‒ Sedem zvočnih pokrajin. Solistična skladba tvori s prvo logičen most oziroma prehod iz ansambelske v solistično igro klarineta ter iz bolj urejenega glasbenega materiala v bolj fantazijski improvizacijski utrip. Z naslovi miniatur (Snežno bela, Lešnikovo rjava, Jantarna) se skladatelj navezuje na programskost in sinestetično doživljanje glasbe. Meditativnost spet prekine njegovo nasprotje: to so izraziti ritmizirani in hitri pasusi. Konec se tudi tu naznani z virtuozno pasažo. V skladbi predvsem zablesti fraziranje klarinetista, ki lahkotno prehaja med poudarjeno melodioznostjo in svobodno igro.

Mikrosuita za flavto in čembalo sprva zbuja bolj baročne asociacije, kasneje pa se v glasbo prikradejo prosti harmonski vzgibi. Z dokaj enostavno čembalistično spremljavo in pojočo flavtistično linijo je dvogovor prosojen in prijazen, kakor ukrojen za mlajše poslušalstvo. Flavtist Matej Grahek na posnetku svoj solo odene v alikvotno bogato in mehko zvočnost.

Izrazito neoklasicistične Minutne zgodbice za violino in violončelo so spet nadrobljene na sedem mikrostavkov in prav tako označene s subjektivističnimi naslovi. V raznolik spekter karakternih odtenkov potopita to skladbo violinist Janez Podlesek in čelist Milan Hudnik. 

V predzadnji skladbi na plošči se skladatelj s citati poklanja prepoznavnim pianistom oziroma skladateljem in s tem še tesneje na pianistično zasnovan glasbeni stavek. Štiri posvetila za dva klavirja vključujejo glasbene izseke znanih melodij iz mojstrovin Erika Satieja, Francisa Poulenca, Muzia Clementija in W. A. Mozarta. Duo Excentury (Aleksandra Češnovar Glavina in Tamara Ražem Locatelli) je s tehnično neoporečno in fluidno igro z lahkoto podal briljantnost in vedrino posvetil.

Album fragmentov za klarinet, violončelo in klavir naj bi bil plod nekoliko ambicioznejšega kompozicijskega dometa. Skladatelj v spremni besedi poudarja, da se ob skladanju zgleduje po več umetnostnih zvrsti. Za to skladbo je črpal iz umetniških del slikarjev Paula Kleeja in Renéja Magritta, pisateljev, med katerimi sta tako Kafka kot avtor znanstvene fantastike Philip K. Dick, ter skladateljev Poulenca, Satieja in Cagea, od katerega pa jemlje kot relevantno le filozofijo, kot pravi. Skladba po glasbeni vsebini niti ne izstopa od že slišanega, razen po večji barvitosti, in sicer zaradi inštrumentacije. Inštrumenti na več mestih igrajo unisono in glasbeni stavek se kompozicijsko zadržuje znotraj okvirov klavirske etude. Ne samo to, skladba je nadrobljena na devetnajst fragmentov, v katerih ni prostora za kompleksnejše zamisli. 

Občutek je, da se Glavina zgleduje po tradicionalnih glasbenih mojstrovinah, čeprav le z vidika estetike. Njegovi skladateljski prijemi ne želijo oblikovati razvite pripovedi, temveč se držijo navdiha trenutka. Estetiko momenta ta idejni minimalist najde v igrivem svetu trenutkov, koščkih veselja in melanholije, vse to brez kakih globokih filozofij ali zgovornejših svetovnih nazorov.