Poglavje v življenju

Matej Krajnc si po kopitu Tomaža Pengova raje reče samospevec kot kantavtor. Poznamo ga še v različnih, natančneje številnih, drugih vlogah, od glasbenega solista do vodje spremljevalnih glasbenih zasedb, kot pisatelja, pesnika, prevajalca, publicista, kritika, avtorja … ter neumornega brskača po zgodovini popularne glasbe in književnosti, kar sproti obelodanja v svojih številnih objavah in publicističnih zapisih. Njegova plodovitost je neizmerna, pravzaprav neverjetna, razrašča se kot živo tkivo, ki jo lahko preverite oziroma ji sledite na njegovi spletni strani pod oznakama bibliografija in diskografija. Ta hiperproduktivni avtor nenehno in vztrajno sproti debeli in širi svoj »neskončni« opus z vedno novimi glasbenimi in knjižnimi celicami in enotami. Njegova lahkotnost je na trenutke že tako odkrita in skoraj naivna, da preprosto beremo prostodušno samoizpoved človeka nemirnega duha, ki ne more zaustaviti svojih notranjih konjev, ampak jim preprosto pusti, da dirjajo naprej. Dosedanjo kariero raziskovalca popularne glasbe, prevajalca in pisca portretov velikih glasbenih imen je tako dosledno dopolnil s še enim knjižnim poglavjem.

Samonikli in tudi izmuzljivi Matej Krajnc hrepeneče in z zanosom trdo- in svojeglavo sledi svojim nagnjenjem, hotenjem, koprnenjem in ciljem. Iskreno, skoraj nonšalantno že trideset let živi, dela in ustvarja v svojemu svetu, v katerega so ga iniciirala srečanja z Elvisom Presleyjem in Janezom Menartom ter navdušenje nad rokenrolom in popevko. Zadnja leta se je med svojim večplastnim ustvarjanjem začel ozirati nazaj na prehojeno pot, ki se je je lotil še v obliki samoobračuna oziroma v slogu: če ne bom sam tega zapisal in obelodanil, tega ne bo storil nihče drug namesto mene. V roman Poplava (2013) je vključil zgodbo svoje družine, leta 2020 je sledila avtobiografska knjiga Od Studencev do Nove vasi, v kateri je zaobjel svoje študijsko obdobje v Mariboru med letoma 1997 in 1999, ko se je honorarno preživljal s prevajanjem softvera ter izdal prvo koncertno ploščo in dve pesniški zbirki, pripravljal prvo studijsko ploščo in vse skupaj okronal s kantavtorskim nastopom na Štuku. Ob knjigi je objavil še ploščo z izbranimi skladbami iz tega obdobja. Tej formuli je sledil tudi pri objavi lani izdanega nadaljevanja avtobiografske kronike Od Elvisa od Agencije in ji na spletu priložil še ploščo Jasne zadeve z glasbo iz zaobjetega obdobja. 

Od Elvisa do Agencije nas odnese v konec 20. in na začetek 21. stoletja, ko se je Matej Krajnc preselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval svojo ustvarjalno pot. Kronološko sledimo njegovi poti v svet rokenrola, ko je navdušenje nad (z)godbami iz njegove zakladnice in iz slovenske popevke, šansona in še česa pretočil v lastno izkušnjo frontmana, vodje benda in solista, s čimer je uresničil svoje sanje. Osrednja nit tega avtobiografskega pričevanja je njegov prvi bend Agencija Rokenrol, ki ga je stvoril s Frenkom Opeko, izvornim članom in kitaristom zasedbe Izvir. To srečanje in prijateljstvo, spočeto z malim oglasom, objavljenim v Salomonovem oglasniku, je botrovalo tvornemu sodelovanju še z drugimi novimi kompanjoni, ki skozi dialoge v knjigi nastopajo v prvi osebi. Znajdemo se v vadbenem prostoru pri Frenku Opeki in studiu Boruta Činča v Vižmarjah, kjer je Krajnc začel snemati; ob ustvarjalni rasti v osami ali v krogu kolegov in glasbenih prijateljev se sporadično srečujemo z domačim glasbenim biznisom, s poslovnim glasbenim svetom slovenskih založnikov, urednikov, kritikov, organizatorjev in občinstva izpred četrt stoletja, ob Kranjčevih vzornikih pa tudi z njegovimi ljubljanskimi prijatelji, med katerimi izpostavi Majdo Kne, Tomaža Domicelja in Dragana Buliča. 

V tej izrazito avtobiografski in nase skoncentrirani pripovedi umanjka širši kontekst tistega časa, ko sta bili na pohodu Siddharta in še prej Big Foot Mama, kar zgolj potrjuje, da se Kranjc pri svojem ustvarjanju ne ozira in ne prilagaja trenutnim aktualnim tokovom in trendom, ampak raje ostaja v varnem zavetju zapuščine, v katero se poglablja in iz katere črpa navdih za nove ustvarjalne korake. Zaobjem omenjenega širšega konteksta bi nedvomno zarezal in posegel v začrtano avtobiografsko noto ter v marsičem spremenil zamišljeno strukturo pripovedi, ki bi tako izgubila svoj iskreni in hudomušni naboj. Njegova lahkotnost je na trenutke že tako odkrita in skoraj naivna, da preprosto beremo prostodušno samoizpoved človeka nemirnega duha, ki ne more zaustaviti svojih notranjih konjev, ampak jim preprosto pusti, da dirjajo naprej. Dosedanjo kariero raziskovalca popularne glasbe, prevajalca in pisca portretov velikih glasbenih imen je tako dosledno dopolnil s še enim knjižnim poglavjem, ki bo po napovedih že letos dobilo nadaljevanje v knjigi Od Sužnjev do eksperimenta.