Pogled domačega tujca

Med sprehodom skozi center Ljubljane zavijem v ploščarno, ki je del večje trgovine s parfumi, igračami, posodo in podobno šaro, poiščem novi album ŠKM bande, ki je izšel prav na ta petek, stopim do blagajne, odštejem 15 evrov in pohitim domov, da čimprej slišim, kaj novega je sčaral ta odlični prekmurski četverec.

Z globokim spoštovanjem do glasbenikov, producentov, založnikov, kritikov, oblikovalcev, prodajalcev, organizatorjev koncertov, promotorjev in vseh ostalih entuziastov moram grenko pripomniti, da iz tega naslonjača slovenski glasbeni trg izgleda dokaj kaotičen. En tak žalosten mišmaš vsega in ničesar. Slovenci premoremo zelo veliko odličnih glasbenikov, dobrih založb, genialnih producentov, vizionarskih organizatorjev koncertov, inovativnih oblikovalcev itd. A kaj, ko nihče, vključno z mano, prav zares ne ve, kaj narediti z njimi.

Zgoraj zapisano se morda bere obetavno, a žal ni resnično. Če hočem kupiti nov izdelek skoraj kateregakoli domačega glasbenika, si moram nadeti čepico Sherlocka Holmesa, prižgati pipo, napolniti rezervoar v avtu in se, po vsej verjetnosti zaman, odpeljati do ščepca glasbenih trgovin v državi ali pa se zakopati v svetovni splet in po vsej verjetnosti kmalu obupati, ker se fizičnega izdelka tam prav tako ne da kupiti. Na koncu se je vendarle treba odpraviti na katerega izmed redkih promocijskih koncertov in končno priti do objekta poželenja, glasbenega albuma.

Kaj za vraga me je pripeljalo do točke, ko v središču Ljubljane ne morem ali pa ne znam priti do glasbe, ki jo želim kupiti in s tem podpreti tako izvajalce kot tudi založbe, distributerje, studie, trgovce in ostale vpletene? 

Sam vidim trenutno stvarnost kot rezultat slabih štirideset let trajajočega procesa, ki se je pričel s prodajo ilegalnih kaset z računalniškimi igricami na štantih ljubljanskega bolšjaka. Igricam je kmalu sledila glasba. In tako ilegalne kasete niso bile na voljo le na štantih Studia Spake ali Studia Cobre, našel si jih tudi v knjigarni pri parlamentu ali v ŠKUC-u. Ko se je po osamosvojitvi pričelo ugotavljati, da takšno početje ni legalno, je za nekaj kratkih let prevladalo nakupovanje originalnih kaset, vinilk in CD-jev. Vendar je bilo seme že zasejano in za višnjo na tortici smo si malo po prelomu tisočletja vsi omislili CD pekače, se oborožili v vsemi možnimi razlogi, zakaj to, kar počnemo, ni tako zelo narobe ali nelegalno, in veselo kopirali albume, dokler ni v vas prišel Napster, ko glasbenih albumov nismo več kopirali, ampak zgolj še pretočili in zapekli. 

Tisti, ki smo sem ter tja še kupili kak original, smo ugotavljali, da trgovine z glasbo skoraj nevidno, a vendarle vztrajno ugašajo. Ne samo da so ugašale trgovinice, skupaj z njimi so mnoge založbe prenehale z izdajanjem albumov. Denarja za snemanje, produkcijo in promocijo je bilo vse manj in domači trg se je počasi skrčil ter padel na današnji nivo.

Sam se čutim privilegiranega. Zadnjih sedem let delam za Glitterbeat Records. Smo Nemci, radi imamo red in disciplino. Distribucijo in promocijo imamo urejeno na vseh pomembnejših svetovnih tržiščih. Sanjamo veliko, ker vemo, da lahko na koncu še vedno postanemo manjši. Tako slovensko produkcijo gledam z zanimanjem, a kritično iz tujega naslonjača. Z globokim spoštovanjem do glasbenikov, producentov, založnikov, kritikov, oblikovalcev, prodajalcev, organizatorjev koncertov, promotorjev in vseh ostalih entuziastov moram grenko pripomniti, da iz tega naslonjača slovenski glasbeni trg izgleda dokaj kaotičen. En tak žalosten mišmaš vsega in ničesar. Slovenci premoremo zelo veliko odličnih glasbenikov, dobrih založb, genialnih producentov, vizionarskih organizatorjev koncertov, inovativnih oblikovalcev itd. A kaj, ko nihče, vključno z mano, prav zares ne ve, kaj narediti z njimi.

Naj navedem le šolski primer, ki lepo oriše provincialnost, a hkrati originalnost našega klenega glasbenega sveta. Pri nas glasbeni albumi (z izjemo redkih založb) izhajajo ob vseh mogočih bizarnih dnevih. Pred leti je nekdo ugotovil, da je najboljši dan za izid albuma nedelja zvečer, ker so vsi doma pred računalnikom, pripopani na Facebook. Čez čas se je pojavila trditev, da je najboljši čas sreda okrog 11. ure dopoldan. V letu 2019 vem za dve glasbeni skupini, ki sta se odločili za izid svojega albuma na podlagi lege sonca oziroma lune (en album je padel na petek, drugi na nedeljo). Nekateri albumi se izdajajo za potrebe ekskluzivnosti koncertov, tako da izidejo na torek, soboto ali kakšen drug dan. 

Le nekaj let nazaj so v Franciji in Združenem kraljestvu albumi enotno izhajali ob ponedeljkih, v ZDA in Kanadi ob torkih, v Nemčiji in Avstraliji pa ob petkih. Z drugimi besedami, isto ploščo ste v Angliji lahko kupili že v ponedeljek, v Nemčiji pa ste na izid morali počakati vse do petka. Rapidni vzpon digitalnih platform je na srečo temu naredil konec poleti 2015, ko je 45 držav z največjimi tržišči enotno določilo petek kot dan za izdajo plošč. Kot se zdi, je ta informacija dosegla le redke v Sloveniji.

Če založniki želimo vstopiti na globalno tržišče, moramo upoštevati globalna pravila. Pri izdajanju klasičnih nosilcev zvoka je proces dokaj umirjen in se spreminja počasi. Predvsem na področju digitalnih platform, kot so Spotify, YouTube, Deezer, iTunes, Apple, pa se pravila in smernice neprestano in včasih z bliskovito hitrostjo spreminjajo. Na splošno velja prepričanje, da te platforme glasbenikom navržejo le drobtinice in da večina denarja ostane kapitalističnim platformam ter goljufivim založbam. Zanimivo, podoben izgovor smo imeli, ko smo začeli piratizirati muziko. Eno je gotovo: neuporaba legalnih platform in piratiziranje albumov zagotovo ne pripomoreta k izboljšavi splošnega stanja.

No, tako sem primoran svojo avdiofilsko strast reševati po najboljših močeh. Tuje izdaje resignirano kupujem preko spleta in se jih razveselim v domačem nabiralniku, včasih celo nekaj dni pred uradnim izidom. Domače albume nekaj časa poskušam kupiti, če jih ne najdem dovolj hitro, obupam in počasi pozabim nanje, dokler se čez kakih pet let ne pojavijo na garažnih razprodajah. 

Ena mojih največjih želja je, da se pridružimo svetu, ki za začetek ne le ceni glasove svojih umetnikov in njihovih del, ampak tudi ustvari podporno okolje zanje. Upam torej, da se pri nas nekoč najde ploščarna, v kateri bom v centru Ljubljane na tisti petek lahko kupil novi album ŠKM bande.  

Epilog: Sam sem pred leti vse svoje piratske CD-je naložil v avto in jih odpeljal na smetišče ter iz slabe vesti kupil originalne albume. Ni jih bilo malo. A kaj, ko imamo v naši vasi sicer briljantno trgovino, kjer domača komunala prodaja izdelke, ki pristanejo na smetišču, a so še vedno uporabni. Ko sem bil nazadnje tam v trgovini, sem videl, da prodajajo moje piratske CD-je, ki sem jih kupil v Aziji. Kupite jih lahko že za en evro. Jebiga.