Poglobljeno mnogozvočje

Na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu so mnogi kot enega od vrhuncev bogatega in raznovrstnega dogajanja izpostavili nastop dua našega tolkalca Zlatka Kaučiča in španskega pianista Agustíja Fernándeza. Intenziven koncert je ponudil tako zvočne kot vizualne užitke; ne le da je pianist po vrsti bolj klasičnih inštrumentalistov na tem glasbilu, ki smo jih slišali na letošnjem festivalu, posegel po »drobovju« klavirja in izdatno izrabil možnosti klavirskih strun in perkusivnega igranja, temveč je tudi Kaučič z enkratnim kompletom talnih bobnov ponujal pašo za oči s svojim hitrim odzivanjem, skrajno koncentracijo in široko paleto tehnik. Njuna medsebojna uglašenost je toliko bolj navdušujoča, če vemo, da sta prvič koncertirala šele lani na JazzLentu, kjer so tudi nastali posnetki za pričujoči album, ki ga brez zadržkov lahko postavimo med vrhunce domačega in svetovnega jazza!

Album Sonic Party se začne s počasno pianistično igro, z melodičnimi linijami, ki ne dajo slutiti, kakšna burja nas čaka v nadaljevanju. Medtem ko Fernández meditativno prebira tipke, naš tolkalec s svojim izvirnim kompletom talnih bobnov na številnih zvočilih počasi že intenzivira sproti porajajočo se glasbo. Po tem uvodnem ali vsaj pripravljalnem komadu (ki je s svojimi dobrimi štirimi minutami tudi najkrajši) pa se dvojec že v nadaljevanju poda v viharno mnogozvočje, ki nas z le občasnim umirjanjem tempa popolnoma prevzema vse do konca te izjemne stvaritve.

Če se torej dvojec spočetka še podaja po poljanah in obzorjih »klasičnega« svobodnjaškega muziciranja, kjer ima poslušalec občutek, da glasbi brez čustvenih ali miselnih preglavic lahko sledi toku zvočenja, se že na sredini programsko naslovljene druge skladbe, Sonic Party, stvari temeljito zasučejo. Najprej, tako se zdi, navznoter, saj začne pianist posegati po občutljivi notranjosti svojega glasbila, nato pa postane kaj kmalu jasno, da od te točke dalje ni vrnitve, da se svobodni, neobremenjeni, navdihnjeni in izjemno gibljivi, sproti nastajajoči tok suče v več smeri hkrati, ne da bi glasbenika za hip izgubila čut za zvočno središče in programsko osišče svojega ustvarjanja. Res, dogajanju je težko slediti neobremenjeno ali »ležerno«, kajti to ni godba za nezbrano ali mimobežno uho; od nas terja popolno predanost in zlitje s slišanim, tako kot je slišati, da je ta neukanljiva muzika začarala in vase potegnila oba svoja tvorca.

Čeprav se skladbe z albuma pretakajo druga v drugo, nas semterja kaka posebej omreži. Denimo skladba Sirob (palindrom od Boris, kot je ime Kaučičevemu bratu in jazzovskemu poznavalcu, ki mu je album posvečen) nas z nekonvencionalnimi zvoki spomni na tako opevani (a redko doseženi) »stik z naravo«. Skladbo namreč pelje zvok, ki spominja na prodnate kamenčke, ki se na samo njim umeven način v imaginarnem rečnem ali morskem toku kotalijo in vrtinčijo v hipnotičen vrtinec. Naš občutek, da pričujemo glasbi, ki na svojevrsten način povzema »naravnost« in spontanost, dodatno okrepi naslov naslednje skladbe, Free Nest, in kajpak njena lomljiva (z)gradba, ko iz brbotanja tolkal pianist prevzame besedo in se poda v zgoščeno »tipkanje«, ki v nas pusti vtis vrtoglavega, omotičnega ptičjega leta. Zvočnim presenečenjem pa kar noče biti konec: Kaučič in Fernández brez premora nadaljujeta s pletenjem mreže asociacij, čvrsto določene v njunih idiosinkratičnih postopkih in hkrati osvobojene vseh vnaprejšnjih pomenov ali namenov.

Šele po zvočno in idejno bogati skladbi Free Nest prvič zares slišimo ploskanje, ki ima na nas učinek potujitve, a ta traja le za »drobec časa«, kolikor traja tudi na albumu. Sledita še dve skladbi, ki skladno – kolikor to lahko rečemo za tako nemirno in razburkano ter izvedbeno nič kaj konvencionalno ali standard(izira)no glasbo – nadaljujeta zastavljene postavke. Nato smo priče še več prosto letečim asociacijam, (pre)puščanju in odpiranju prostora za soigralca, raziskovanju skupnega vibriranja, ki dinamiko skladb mestoma upočasni, ponekod pa zelo pospeši, ter izjemno tenkočutnemu medsebojnemu usklajevanju melodijskega ogrodja, skozi katero odsevajo neštete ritmične zanke in uganke ..., navdihnjeni in osredotočeni improvizaciji, skozi katero tandem izrabi vse možnosti obeh glasbil oziroma iz njih iztisne povsem nove zvoke.

Višek tega vrhunskega albuma, ki ga krasi jasen in neposreden zvok (zanj je poskrbel Iztok Zupan), je gotovo najdaljša, dvanajstminutna »odzvenska simfonija« Lonci; v njej zvoki in odmevi brbotajo kot v kuhinjah (laboratorijih) največjih mojstrov okusa. Tale »zvočna zabava« je glasba za prefinjene, izdelane okuse, ki bi morala zanimati in zamikati tudi sledilce avantgardnih strujanj v klasični glasbi in novi muziki, tiste, ki se predvsem navdušujejo nad neobičajnimi zvoki, (od)zveni, prelivanjem struktur in tekstur ter neslutenimi možnostmi variacij v (poljubno, a smiselno) zastavljenih zvočnih zgodbah.