Pogovoriti se moramo o slovenski klubski sceni

Vse bolj se zdi, da so v poznem kapitalizmu alternativni klubski prostori obsojeni na počasno, a neizogibno zapiranje. Z vseh koncev zahodnega sveta vsak mesec prihajajo novice o novih zaprtjih, naj gre za probleme z licenciranjem, nenaklonjenimi mestnimi oblastmi, tečnimi sosedi, gentrifikacijo, preprodajo prepovedanih substanc ali propadajočo infrastrukturo. Tudi pri nas smo že več let vpeti v podobne trende. Imam to srečo, da sem postopni proces zapiranja lahko opazoval neposredno, saj sem že več kot petnajst let bolj ali manj vpet v slovensko alter klubsko sceno. Nemoteni spanec in neskaljeni mir sta v tem času postala temeljni vrednoti zaspanega družabnega življenja. Lahko se še tako trudimo biti politično korektni, toda v večini primerov gre preprosto za medgeneracijski boj oziroma zagotavljanje interesov lastne demografske skupine, pri čemer je starejša generacija navadno uspešnejša. Ironija v slovenskem primeru je, da se je ta dinamika normalizirala tudi v slovenskih urbanih središčih, ki postajajo vse bolj podobna spalnim naseljem. To velja tudi za »najlepše mesto na svetu«, kjer se strpnost someščanov do zabave željnih mladostnikov pogosto da primerjati s kakšnim zabačenim zaselkom. Vsakdo, ki je bil v zadnjem desetletju vpet v nočno življenje, bo lahko z vami delil sumljivo sorodne izkušnje. Da ne bom govoril na pamet, lahko izpostavim najbolj sveži primer diktature javnega reda in miru, ki tokrat prihaja iz štajerske prestolnice. Prav minuli teden je mariborski klub Wetrinsky, ki je deloval v prostorih Vetrinjskega dvora, sporočil, da zapira vrata. Odpoved pogodbe so najemodajalcu sicer poslali sami, a kot so povedali v sporočilu za javnost, je razlogov za to več. Eden izmed njih je odvzem privilegija prirejanja elektronskih dogodkov v večjih skupnih prostorih zaradi neuradne pritožbe soseda glede motenja javnega reda in miru. Toda čeprav so se za umik dogovorili v začetku novega leta, sta se vmes zgodila še dva nova incidenta: materialna škoda v toaletnem prostoru in obisk policije zaradi ponovne prijave kršitve reda in miru s strani soseda, ki se je končal z začudenjem policistov, ki niso ugotovili nobenih kršitev. Ne glede na to jim je najemodajalec predčasno predložil dopis o nemudni zapustitvi prostorov. Tako je še ena navdihujoča zgodba o samoiniciativnosti in samoorganiziranosti mladih, ki padejo v nemilost zagrenjenih posameznikov iz lokalne skupnosti, predčasno zaključena. Vsi še predobro vemo, kakšna je ekonomska slika, ko gre za vodenje in upravljanje alter klubov. Toda priznati si moramo, da ima slovenska scena velik problem, ki bi ga lahko imenovali neuspela klubska tranzicija. S tem ciljam na prenos znanja in veščin od generacije, ki je koncertno in clubbing sceno uspešno furala v njeni zlati dobi ter kasneje s svojo apatičnostjo doprinesla k njenemu zatonu, in generacijo, ki bi zdaj želela prevzeti vajeti. Seveda obstajajo tudi spodbudnejši primeri, res ni vse tako črno-belo, a vseeno se zdi skrajni čas, da se začnemo o tem pogovarjati tudi javno, da začnemo deliti izkušnje ter skupaj iskati rešitve na izzive. V nasprotnem primeru nas čaka zaprtje še tiste peščice aktualno aktivnih klubskih prostorov, ki vsaj simbolično predstavljajo neko alternativo sicer uniformiranemu in poblagovljenemu preživljanju prostega časa.

Izjava za javnost vodij kluba Wetrinsky se bere kot predloga, ki bi jo lahko uporabili ob skoraj vseh zaprtjih, ki smo jim bili priča v Sloveniji v zadnjem desetletju. »Žalosti nas, da v urbanem okolju, v tem primeru centru mesta Maribor, posameznik, ki želi mir, vedno nadvlada množico željnih druženja, kljub temu da rešitev njegovi nespečnosti predstavlja produkt, ki je cenejši od skodelice kave – ušesni čepki. Žalosti nas, da je vrednost materialnih dobrin očitno večja od zdrave in zadovoljne družbe. Žalosti nas, da mladi Slovenci odhajajo v Berlin, Amsterdam in London, kjer te stvari razumejo. Upamo, da smo v času našega delovanja ta proces vsaj nekoliko upočasnili. Vse, kar si želimo, je mesto, ki živi. Mesto, ki mladim ponuja varno družabno okolje, različne možnosti kulturnega udejstvovanja in družabnega razvoja – tudi in predvsem skozi druženje ter zabavo.« Boleče je brati take zapise, saj vsako novo zaprtje pomeni novo izgubljeno upanje za boljšo slovensko klubsko sceno. Sodobna slovenska družba ima polna usta skupnosti in solidarnosti, a vse prevečkrat se zdita ti koncipirani enosmerno, od mlajših do starejših, in ne vzajemno. Ne smemo pozabiti, da smo trenutni mladi, stari nekje med 15 in 35 let, predstavniki generacij, ki smo zaradi pandemije de facto izgubili dve ključni leti življenja. In to v življenjskem obdobju, ko so redna socializacija, aktivno nočno in tudi spolno življenje nujni za razvoj mladega človeka. Tako generacije naših staršev kot povojne generacije naših babic in dedkov česa takega ne pomnijo. Zato se zdi absurdno, da ne rečem medgeneracijsko diskriminatorno, da se klub v centru štajerske prestolnice, ki je predstavljal stičišče za urbano mladino, zapira zaradi motenega spanca nekaj debilov in poškodb inventarja, ki jih je mogoče takoj sanirati. Žalostno je, da se takemu idiotizmu zoperstavijo le redki predstavniki starejših generacij, ki so odrasle v veliko živahnejšem času, ko gre za klubsko in nočno življenje. Razočarani smo lahko, da so redki pripravljeni izraziti solidarnost z mladimi, ki želijo svoj prostor pod soncem. 

Družbena klima se je radikalno spremenila od časa, ko sem sam začel obiskovati klubske dogodke. Drži, da so predstavniki generacije Z vpeti v precej drugačen družbeni okvir, kjer je preživljanje prostega časa v klubskih prostorih le ena od številnih opcij iz nabora prostočasnih dejavnosti. Drži, da sta gejmanje in druženje na platformah, kot je Discord, na neki način nadomestila večerno druženje v pubih, klubih ali mladinskih sobah. Toda številni predstavniki mlajših generacij, recimo tisti, ki so stari med 15 in 22 let, sploh niso imeli šanse obiskovati klubov, in sicer bodisi zaradi pandemije ne bodisi zaradi njihove vse večje redkosti. Ko pogledam na čas okoli leta 2010, je bila na primer ponudba na domači primorski sceni v primerjavi z danes skorajda primerljiva s kakšnim Berlinom. V Brdih smo imeli Grad Vipolže (in po krajši pavzi kasneje ponovno tudi klub Strelišče), v sosednji Gorici legendarni punk klub Pieffe Factory, v Trstu klub Tetris, v Solkanu Mostovno, v Kanalu Klub KKM, v Tolminu Center Mink, v Ajdovščini Klub Baza, v Zelenem gaju Pub Rock'N'Roll Heart, v Sežani MC Podlaga, v Kopru MKSMC, v Ilirski Bistrici MKNŽ itd. Kot mladi bend si malodane lahko pripravil turnejo z desetimi datumi v radiju 50 km od domače vasi. Pa tudi kakšni drum’n’bass, schranz ali psytrance dogodki niso bili tako redki. Če posnetek hitro zavrtimo naprej v leto 2022, je glavna tema, okoli katere se vrti večina glasbenih debat s kolegicami in kolegi s scene, naj gre za glasbenike, didžeje ali organizatorje, zaskrbljujoč manko primernih klubskih prostorov. To velja tako za Goriško kot Ljubljano in širše. Od zgoraj omenjenih klubov jih je na Goriškem ostalo aktivnih le bore malo. In še tisti se bodisi »skrivajo« in dogodke delajo na privaten, DIY način ali pa že več let programsko stagnirajo brez vizije, kako klubsko kulturo na novo približati mlajšim generacijam, ki so se medtem predale drugim interesom.

Eden od razlogov za to je v dejstvu, ki ga nihče, ki je v klubsko sceno vpet že več kot deset ali dvajset let, preprosto ne želi slišati. Številne še aktivne slovenske alter klube vodijo ljudje, ki so v sceno vpeti že tako dolgo, da preprosto ne vidijo več okoli sebe. Zaspali so v minuli dekadi, ujeti v stare predstave o veličastni slovenski alter sceni in oh in sploh alter kulturi. Zavoljo korektnosti se ne bomo spuščali v poimensko naštevanje, primere lahko sami potegnete iz lastnih izkušenj. Naj zgolj poudarim, da sem uspel iz pogovorov z različnimi akterji z domače scene izvedeti, da so v številnih največjih slovenskih krajih okoliščine zelo podobne. Glavni problem je, da se vodje klubov niso pravočasno zavedli nujnosti prenosa znanja in veščin na prihodnje generacije. Ironično se je zgodilo tisto, kar se zgodi z vsemi, ki predolgo okupirajo pozicije moči. Tak človek pogosto dobi vtis, da je preprosto nezamenljiv, da nihče ni dovolj kvalificiran in vešč, da bi lahko naprej razvijal stvari, da bo v primeru njegovega ali njenega umika vse šlo v maloro. Seveda tu ne gre za vprašanje finančnega okoriščanja ali tajkunskih poslov. Vsi še predobro vemo, kakšna je ekonomska slika, ko gre za vodenje in upravljanje alter klubov. Toda priznati si moramo, da ima slovenska scena velik problem, ki bi ga lahko imenovali neuspela klubska tranzicija. S tem ciljam na prenos znanja in veščin od generacije, ki je koncertno in clubbing sceno uspešno furala v njeni zlati dobi ter kasneje s svojo apatičnostjo doprinesla k njenemu zatonu, in generacijo, ki bi zdaj želela prevzeti vajeti. Seveda obstajajo tudi spodbudnejši primeri, res ni vse tako črno-belo, a vseeno se zdi skrajni čas, da se začnemo o tem pogovarjati tudi javno, da začnemo deliti izkušnje ter skupaj iskati rešitve na izzive. V nasprotnem primeru nas čaka zaprtje še tiste peščice aktualno aktivnih klubskih prostorov, ki vsaj simbolično predstavljajo neko alternativo sicer uniformiranemu in poblagovljenemu preživljanju prostega časa.

Ena od ponavljajočih se internih for, ki jih imamo s kolegi, ko debatiramo o možnostih za organizacijo elektronskih dogodkov v Ljubljani, je moto, da »Ljubljana nima pravega kluba«. S tem mislimo predvsem na potrebno infrastrukturo. Z izjemo zdaj dokončno Cirkus-iranega kluba K4, o katerem (še posebno po zadnji piarovski potezi na temo grafitov) tu ne bom izgubljal besed, mesto namreč nima pravega kluba za elektronsko glasbo, ki bi mladim didžejem in promotorjem nudil prostor za razvoj njihove vizije. Rekli boste, pa saj je K4 proizvedel več generacij kolektivov in rezidentov; kar nedvomno drži. A ko pogledamo tujino, imajo skoraj vsi resnejši priznani evropski klubi svoje svetovno prepoznavne rezidenčne didžejke in didžeje. Skozi dolgotrajni proces nabiranja izkušenj na domači sceni so se izoblikovali v profesionalne selektorje, ki danes nastopajo po svetovnih klubih in festivalih, vse to pa so jim omogočili lokalni klubi, ki so verjeli vanje. Roko na srce, K4 razen nekaj svetlih izjem, ki pa so bile že tako in tako mednarodno aktivne, ni izpolnil svoje naloge gojenja talentov (s tem ne mislim na delavnice za začetnike, kot je bila NEW BLOOD, pač pa konstantno in aktivno delo v tej smeri). Prav zato bi nujno potrebovali klub, ki bi opravljal to poslanstvo, saj bomo sicer za vedno le periferija periferije.

Ko pogledamo na ljubljansko elektronsko klubsko sceno, ki je v resnici ta hip v veliko boljši formi kot koncertna, saj je obisk med vikendi po pravilu precej soliden, smo soočeni s paradoksno situacijo. Nikoli prej ni bilo v Ljubljani toliko kolektivov, serialk, mladih didžejk in didžejev ter tako malo prostorov, kjer bi lahko gojili svoje občinstvo in gradili lastne scene. Pogrešamo predvsem srednje velike prostore, s kapaciteto nekje med 300 in 500, kjer bi lahko organizirali tudi nekoliko večje klubske dogodke, ne da bi pri tem morali za najem odšteti več kot polovico budžeta. Poleg kluba K4 so trenutno na voljo modularna dvorana Slovenskega mladinskega gledališča, ki jo upravlja Bar Publika, in metelkovski klubi (ki razen pogojno Tiffanyja in Monokla infrastrukturno niso najbolj primerni za didžejevske večere, saj nimajo DJ kabin, lastne DJ opreme ali primerno nastavljenih sound systemov). Vsi omenjeni prostori zaradi vse bolj komercialno usmerjenega in profesionalnega pristopa mladim nadobudnežem skorajda ne morejo več nuditi prostora, da bi z zmernimi lastnimi vložki lahko vsaj poskusili realizirati svoje ideje. Pri tem je ta hip morda še najbolj obetaven Bar Publika, ki se trudi v svoj program vključiti čim več novih neuveljavljenih kolektivov. Vendar njihov zgornji prostor, predvsem kar zadeva zvočno postavitev, trenutno ni primeren za kaj več kot barsko džuskanje ob glasbi, medtem ko je spodnja gledališka dvorana zaradi velikih stroškov najema primerna samo za pogumnejše promotorje. Na drugi strani so metelkovski klubi, ki imajo svoje interne ekipe in serialke, običajno tako zasuti s povpraševanjem, da preprosto nimajo prostora za novince. 

Ob teh debatah se težko izognemo spominu na Avtonomno tovarno Rog, predvsem na Koncertno dvorano Rog, ki je še naprej eden najsvetlejših primerov samoorganizacije in DIY kulture milenijske generacije. Brez zajebov, ki sem jih kot amaterski promotor imel priliko narediti pri organizaciji dogodkov v Koncertni dvorani Rog, brez občutka svobode in skoraj utopičnih idealov, ki so spremljali tamkajšnje rejverske epopeje, zagotovo ne bi bil, kjer sem danes. Samo v tem obdobju in v tej dvorani je človek zares dobil občutek, da je Ljubljana morda res en tak mali butični Berlin. Ko gledam nazaj na ta leta, se mi zdi, da smo takrat živeli v nekem drugem mestu. Toda spomnimo se, kako klavrno se je končalo to poglavje slovenske alternativne kulture – z brnenjem bagrov kapitala, solzivci v rokah dobronamernih mož v modrem in človeškimi lici na asfaltu Trubarjeve.

In tako pridemo ponovno na začetek, v klub Wetrinsky, v AT Rog, v izolsko AC ARGO in koprski INDE, vse samonikle iniciative mladih, ki so zaradi lokalnih oblasti, zasebnih lastnikov ali preprosto neoliberalnega dojemanja vseh dimenzij našega obstoja obsojene na propad. Včasih se vprašam, kje je pregovorna slovenska medgeneracijska solidarnost, ko je čas, da se stopi v bran mladim in se zagovarja njihovo pravico do druženja, poslušanja glasne muzike, plesa in občasnega razvrata. Ko berem razne zgodovinske preglede dogajanja na slovenski alter sceni v 70., 80. in 90. letih (o Disku FV, zgodnjemu K4, Strelišču, MKNŽ-ju, Mladinskem in rock klubu Trate idr.), skratka iz časa, ko socialistični duh še ni povsem podlegel diktaturi kapitala ter javnega reda in miru, me prehitro popade misel, da živimo v času zatona klubske kulture. A če so takrat za dobrobit mladih in njihov prosti čas skrbele institucije, kot je bila Zveza socialistične mladine Jugoslavije – ZSMS, je danes (kot dokazuje aktualni boj novega samoniklega ljubljanskega skupnostnega prostora PLAC, ki je bil ustanovljen prav v duhu solidarnosti) očitno edina rešitev ta, da svoje place in klube zasedemo, uredimo in si jih nenazadnje prilastimo sami.