28.11.2021

Pok progresa

Bend Burnoutt je letos objavil tretji album Madman, zadnji del trilogije Behind The Culture Of A Madman.

Igor Bašin

Madman

Blackoutt

Madman

samozaložba
2021

Nekaj podzavednega mora biti pri delu, da Blackout(t) nehote preimenujem v Burnout(t). Skok na Bandcamp razkrije, da je glasbenih skupin s tema imenoma na pretek po celem svetu, od Južne Amerike do Novosibirska, od Uzbekistana do Arizone, od New Yorka do Slovenije, natančneje Postojne, od koder izvorno prihaja bend Burnoutt, ki je letos objavil svoj tretji album, Madman, ki je zadnji del trilogije Behind The Culture Of A Madman. Ta je nastajala od leta 2014 in v tem času se je v bendu zgodila kadrovska rošada, po menjavi članov pa še pandemija. Jedro benda sta brata Čepar, kitarist Klemen in bobnar Tomaž. Prva digitalna albuma, Behind iz leta 2014 in The Culture Of, ki je bil nedavno objavljen v fizični obliki pri On Parole Productions, sta ustvarila z basistom Goranom Blaškom in kitaristom Primožem Barutom, ki sta bend zapustila kmalu po izidu drugega albuma, leta 2018. Na njuno mesto sta tovariško vskočila brata Andrea in Marco Abbrescia iz italijanskega benda TSO. Po koncertih in turnejah so skupaj v kranjskem TrainStationu posneli material za Madmana, ki ga je zmiksal James Atkinson v Londonu. Bend je trenutno zopet v prisilni hibernaciji in vabi k sodelovanju prodorne in pogumne kitariste, ker drugačnih si ta progresivni rockovski bend ne zasluži. Zahteva tehnično podkovanost in korajžo, da si svoboden na solo kitari. Blackoutt na tretjem albumu, ki je v primerjavi s predhodnikoma bolj nepredvidljiv, doživi ustvarjalni pok permutacije izraznosti. Bend je postal srboritejši in neposrednejši, ne oklepa se več toliko obrazcev trdega rocka in se ob punkrockovskem naboju navdahnjeno spušča v raziskovalne zvočne sfere ter tako širi manevrski prostor za čaranje vzdušja in presenečenj.

Iz redkih razpoložljivih virov o Blackouttu se je dalo izbrskati, da bend ni ravno zadovoljen z rezultatom dela na daljavo, na relaciji Postojna–London. Zanemarimo, kaj avtorjem ni všeč ali kaj jim manjka, plošča je namreč zaokrožena in intrigantna. V triindvajsetih minutah se odvije glasbeno-zvočna predstava v enem dejanju. Po škripajočem uvodnem tiktak pozdravu se komad Nails pretvori v tempirano bombo, ki jo bend z mračnim stopnjevanjem težaških rifov naloži na bombnik in jo odpravi na smrtonosni, rušilni polet. Odpre se panoramski razgled, lebdenje je dodatno oplemenitil Laren Polič na sintetizatorju z melanholično atmosfero, ki jo grobo prekinejo sampli letalskega bombardiranja, da na koncu ostanejo samo še ruševine in trpljenje. Plošča Madman je prežeta s postapokaliptično alegorijo, vendar nagovori tudi z bolj optimističnim in pozitivnim zanosom. Tako adrenalinsko dirko Empty-M poganja punkovski kerozin. Odlika tretjega albuma je punkrockovska melodičnost, ki je odrinila grunge stonerijado s predhodnih dveh globoko v ozadje. Bend se je odprl v eksperimentalno fuzijo novega prostora, kar se pokaže v industrial metal razturačini prongovskih pasaž Abortion, ki jo zaključi presenetljiv rockovski outtro. Ob punkrockovskem naboju so zvočna raziskovanja in manipulacije kitarskih magnetov in efektov drugo najpogostejše orodje na plošči. Dober primer tega je Marmelade, ki nas pripelje do prvega vrhunca na plošči, umirjene in za Blackoutt dokaj nekarakteristične skladbe Heroine Shower. V markantnem alter-rock komadu se je bendu pridružila Sophie Burton in melanholijo začinila z recitalom, ki jo brezupni vokalni izpad iz ozadja pohodi in pripelje v nočno moro. Kot nalašč za razbremenitev poči še drugi hit plošče, vokalno-inštrumentalna numera Hellvis, ki zveni, kot da bi se v isti garaži znašla Dave Grohl in Josh Homme z J. Mascisom iz Dinosaur Jr. Po še enem nabritem in kratkem punk-rock inštrumentalu Tulio povleče vse konceptualne konce plošče skupaj ambientalna skladba Dugout

Blackoutt na tretjem albumu, ki je v primerjavi s predhodnikoma bolj nepredvidljiv, doživi ustvarjalni pok permutacije izraznosti. Bend je postal srboritejši in neposrednejši, ne oklepa se več toliko obrazcev trdega rocka in se ob punkrockovskem naboju navdahnjeno spušča v raziskovalne zvočne sfere ter tako širi manevrski prostor za čaranje vzdušja in presenečenj. Tudi vokalizacija na pričujoči plošči, v Heroine Shower in Hellvis, opozori na še en potencialni adut zasedbe Blackoutt, ki je s to ploščo zaključila trilogijo Behind The Culture Of A Madman. To lahko pomeni, da je ta dovršena konceptualna plošča ne le zaključek nekega ustvarjalnega obdobja, ampak počelo nečesa bodočega, kar upam, da ne bo ostalo samo dobro varovana skrivnost slovenskega glasbenega podtalja, kot je leta 2018 navdušeno ugotavljal Aleš Podbrežnik na Rockline po nastopu Blackoutta na Cmakanju.