07.06.2023

Poletje v zanki

Nova plošča zasedbe Zhlethet vsebuje posnetke poletnih koncertov, godbe, posnete na najrazličnejših prizoriščih, od teras do hišnih vrtov in vadniških bunkerjev.

Luka Hreščak

Poletje Loops

Zhlehtet

Poletje Loops

samozaložba
2023

Nazadnje smo se z Zhlehtetom ukvarjali lani ob izidu plošče Portals Vol. 1, ko je se kolektiv kot kvintet izkazal s svežim, z močnimi komponističnimi potezami prežetim zagonom. S pričujočim album se Rok Zalokar z ekipo potrdi kot močna, vitalna in priljudna muzičistična formacija, ki zveni izrazito sodobno, ko sintetizira uveljavljene jazzovske jezike, predvsem tiste, ki se jim pripenja oznako »spiritualen« ali »kozmičen«. Skratka, Zhlehtet je bend, ki ga je treba slišati v živo, da se prepričamo o zgledno delujoči sogodbeniški dinamiki. Končni rezultat albuma Poletje Loops je zato zanimivo protisloven: po eni strani razkaže muzičistično opreznost tria, ki v skupnih akcijah zmerno razvija material, po drugi strani pa s svojo formo in dolžino (ena ura in 41 minut) vseskozi kljubuje organskemu toku igre. Glasbena vsebina je vsekakor intrigantna, a se v albumski postavitvi zloži nekoliko nerodno. 

V mesecih pred snemanjem je kolektiv preizkusil raznorodna prizorišča, najpogosteje v obliki trojca: Lenart De Bock (saksofon, flavta), Žiga Smrdel (bobni) in seveda Rok Zalokar (klaviature). Kdor je te špile poslušal, je dobil vpogled v plastičnost skupine muzičistov oziroma v njihovo glasbeno eksplorativnost. Tu ne mislimo na izrecno eksperimentalne zasuke, temveč na to, da Zhlehtet ne glede na postavo vedno vztraja pri raziskovalnem odnosu do svoje estetske pozicije. Zna si vzeti čas za premlevanje tematskih vzorcev, ritmičnih struktur itd., hkrati pa koketira s konvencijo, kar je morda tudi odraz institucionalno izobraževalnega zaledja glasbenikov v tem sestavu. Rezultat je godba z mehkim zvokom, ob robovih zglajena, obenem pa formalno zgledno razpršena, polna intrigantnih preizkušanj. Bolj kot sledenje in preigravanje komponiranih struktur zasedbo zanima postopno raziskovanje in gradnja na izbranih motivih, ritmičnih shemah itd., s ključnim trenutkom v hipni, komunikativni inštrumentalni kombinatoriki.

Dobra pol leta po izidu Portals Vol. 1 je pred nami nova plošča kolektiva, Poletje Loops. Vsebuje posnetke omenjenih poletnih koncertov, se pravi godbo z najrazličnejših prizorišč, od teras do hišnih vrtov in vadniških bunkerjev. »Zanka« v naslovni sintagmi obelodani še eno od temeljnih značilnost igre kolektiva, ki se pokaže zlasti, ko gre za živo igranje: v mnogih štiklih so prav raznorodne zanke tiste, ki igro ženejo dalje, so nekakšne referenčne točke, okoli katerih se trio mestoma precej široko raztegne. Po svoje bi lahko celo rekli, da delujejo kot omejitve, saj igro vpnejo v relativno ozko polje, kar pa ni vedno kontraproduktivna poteza. Prav tako zanke niso zgolj toge enoznačne repeticije določene strukture, ampak so v formi in poteku večkrat precej gibljive, celo izmuzljive, kar igro hvaležno prezrači, ji doda spolzko ritmično vijugo, ki je integralni del mnogih prostojazzovskih poskusov. Uvodni del komada Zax, denimo, je dober primer zankastega ustroja in še boljši zgled bendovega nagnjenja do zmerne, potrpežljive gradnje, saj prvenstvo nemalokrat prevzame Lenartovo oprezno modalno razmazovanje. Podoben potek je opaziti v One Groove Under the Sun, kjer v ospredje pride tudi Zalokarjevo spretno tvorjenje pretočno arpeggiranih sintetizatorskih zank. Tudi tu se godba razvija počasi, brez izrazitejših posegov ali prekinitev. V teh trenutkih je plošča najmočnejša. Ob daljšem trajanju in horizontalni smeri glasbenega razvoja se trio dobro znajde, zna neustrašno odplavati, ne da bi postal tog in brez navdiha.

Poletje Loops ni konvencionalna koncertna plošča in po zgornjem premisleku nas zasrbi vprašanje: ali bi morda bilo bolje, če bi bila? Vsekakor gre spoštovati vsakršen poskus benda, da svoj albumski izdelek kreativno loči od živega glasbenega udejstvovanja; plošča Toyomi, denimo, je odličen zgled, kako se to stori na malone najvišji ravni. A pri Poletje Loops je kontekst vendarle nekoliko drugačen, v igri so dejanski posnetki živih nastopov, ponekod odrezani, ponekod produkcijsko manipulirani in adaptirani. Ne glede na lucidno naravo obdelav se tako v nas ob poskušanju vselej oglasi želja, da bi igro slišali v njeni goli, organski obliki. Utekočinjeno drvenje na Jazz FM, recimo, je resnično pereče, a ker nam ne postreže z nadaljnjim razvojem in epilogom, nas nazadnje pusti malone razočarane. Komad zbledi ravno na mestu, ko kaže največ potenciala za nov pretkani ovinek. Končni rezultat albuma Poletje Loops je zato zanimivo protisloven: po eni strani razkaže muzičistično opreznost tria, ki v skupnih akcijah zmerno razvija material, po drugi strani pa s svojo formo in dolžino (ena ura in 41 minut) vseskozi kljubuje organskemu toku igre. Glasbena vsebina je vsekakor intrigantna, a se v albumski postavitvi zloži nekoliko nerodno.