Pollini in Dusik – migranta na Slovenskem

Živimo v privilegiranem času in okolju, ko lahko glasbo preteklih obdobij vse pogosteje slišimo v njeni (kar se da) izvirni podobi, zaigrano na zgodovinskih glasbilih ali njihovih replikah. Ljubljanskim ljubiteljem stare glasbe oči, ušesa in misli že 5. sezono odpirajo izjemni glasbeni dogodki v Atriju ZRC SAZU – koncertni cikel Harmonia concertans. Tokrat so, nekateri verjetno prvič, slišali in videli klavir iz Beethovnovega, Schubertovega in Chopinovega časa.

27. maja smo bili deležni klavirskega recitala, na prvi pogled dogodka, kakršnega ne bi pričakovali v sklopu »stare glasbe«. Pa vendar zavedanje o historičnih izvajalskih praksah terja enako razgledanost, poglobljenost in korektno obravnavo ne le srednjeveške, renesančne in baročne, temveč tudi klasicistične in romantične glasbe. Zato nas je tokrat na odru dočakal zgodovinski klavir (fortepiano oz. Hammerflügel), ki ga je okrog leta 1830 izdelal znameniti dunajski izdelovalec klavirjev Conrad Graf. Za to priložnost ga je usposobil in si ga sposodil Andrej Novak, lastnik Hiše klavirjev v Šmartnem pri Ljubljani.

Kljub temu da so Grafovi klavirji peli pod prsti Beethovna, Chopina, Clare Schumann in celo Franza Liszta (in včasih zaradi njegove neusmiljenosti celo omagali), je na tovrstnih glasbilih v prvi polovici 19. stoletja zvenelo tudi veliko glasbe danes manj znanih, a takrat zelo cenjenih skladateljev in klavirskih virtuozov. Dva taka pozabljena velikana poznega klasicizma in zgodnje romantike sta František Josef Benedikt Dusik, Čeh, ki je nekaj časa deloval v Ljubljani, in Francesco Pollini, Ljubljančan, ki je večino življenja preživel v Milanu. Njuna klavirska opusa sta polna skladb, ki zaradi svojega značaja še posebej odsevajo tehnične in zvokovne zmogljivosti klavirjev, na katerih je ta glasba izvirno zvenela. Številni cikli variacij na priljubljene teme (pogosto iz italijanskih oper – gre za čas razcveta belcanta) ter fantasie in capricci bolj kot sonate izražajo duh časa in prikličejo vzdušje meščanskega in aristokratskega salona.

Pollinijevi Sonata v B-duru, op. 26, št. 1 in Sonata v c-molu, op. 26, št. 3 ter Dusikov Capriccio v c-molu in Variacije v F-duru je izvedel Mikayel Balyan. Armenski pianist in strokovnjak za zgodovinska glasbila s tipkami je študiral v Moskvi, Delftu in Baslu. Poleg koncertiranja se posveča tudi pedagoškemu delu in je cenjen kot improvizator. Izbrana dela je predstavil na izjemno visoki umetniški in tehnični ravni. Virtuozna hitrost in lahkotnost njegove prstne tehnike ter prikupna lepota tona izdajajo, da do potankosti pozna tehnične danosti zgodovinskega glasbila, prefinjena izraznost pa kaže na njegovo poglobljeno razumevanje sloga. Balyan nam je tako v najboljši luči predstavil glasbo, ki je svoje čase verjetno zvenela skozi okna nekaterih ljubljanskih palač. Ta glasba ima za nas prav poseben pomen, saj predstavlja eno izmed prvih velikih epizod naše glasbene zgodovine – s klavirskimi deli Dusika in Pollinija je namreč naše okolje hodilo v koraku s srednjeevropskimi trendi.