Ponotranjeno bistvo svobodnega jazza

Ko je Cene Resnik pred dvema letoma izdal prvenec Joyful Spontaneity, je s tem podčrtal resnost in predanost svojega ustvarjanja zadnjih nekaj let, ki se neizprosno osredotoča na avtorsko prečenje polja svobodnega jazza. Gesta je bila pomeljiva tako za Resnikovo lastno avtorsko razvojno pot kot tudi za okrepitev domače svobodnojazzovske stavbe, ki je prav z Resnikom v zadnjih letih dobila novo stebrišče. Letos, leta 2014, je Resnik z isto zasedbo, s katero je posnel že prvenec, izdal svoj drugi album, ki nosi naslov From the Sky in ga je v okviru niza Ljubljana jazz series izdala prestižna portugalska založba Clean Feed.

Ustvarjanje, kot ga razvija in na novem albumu še dodatno poglablja Cene Resnik, lahko resda opišemo kot svobodni jazz, vendar je ta oznaka toliko pomanjkljiva, kolikor je tudi pomenljiva. Ne glede na to, da je svobodni jazz seveda splošna oznaka, ki se že na ravni označevalca ne pusti dokončno uokviriti, pa jo lahko razumemo tudi v bolj zgodovinskem kontekstu glasbenega in v širšem smislu družbenega osamosvajanja. Tako tudi Resnikova glasba nedvomno korenini v žlahtni tradiciji svobodnega jazza, kot so jo razvijali glasbeniki od Johna Coltrana in Alberta Aylerja do Freda Andersona in Sabirja Mateena; in to je tradicija, ki jo nekatere sodobne svobodnojazzovske godbe nagovarjajo manj, druge bolj. V tem smislu je zato Resnikova glasba verjetno bližje omenjenim velikanom svobodnojazzovske tradicije kot pa, denimo, kakšnemu Kenu Vandermarku, Tonyju Malabyju ali Matsu Gustafssonu, če se omejim le na nekaj pihalcev. Glede na Resnikove pretekle nastope, ki sem jih uspel videti, lahko rečem, da je prav ta svobodnojazzovska tradicija tista, ki je Resnika simbolično sprejela in mu omogočila kar najplodovitejše razvijanje osebnega izraza.

Resnik je album From the Sky posnel s svojim že dobro podmazanim kvartetom, v katerem igrajo še violinist Emanuelle Parrini, kontrabasist Giovanni Maier in bobnar Aljoša Jerič. Album, ki je bil posnet v živo na ljubljanskem jazzovskem festivalu, prinaša svobodnojazzovsko godbo, zaznamovano z odločno dinamiko, ki jo Resnikov kvartet napolni s kar največjo ekspresivnostjo. Šest daljših skupinskih improviziranih kompozicij kvarteta v glavnem temelji na značilno surovi neposrednosti, katere energični zvočni izbruhi se zgolj občasno zlijejo v prepoznavne jedrnate melodije, ki pa jih zvočna celota hitro spet razburka in odplakne, da se v prepoznavni obliki le redko spet pojavijo na površju.

Zvočnost kvarteta črpa svojo izvirnost iz kombinacije bogate nakodranosti in močne vzvalovanosti. Resnikov izraz je mišičast in prodoren, v nekem smislu včasih celo robat in okoren, kar mu zagotavlja prepoznavnost in ustvarja toliko večjo napetost v polifoniji celote. Pravzaprav je kvartet kot celota slišati, kot da bi od notranjih napetosti kar pokal in brizgal v vse smeri. Resnikove saksofonske fraze se namreč v glavnem pojavljajo fragmentarno, kot improvizirano palimpsestno prekrivanje posameznih označevalcev, ki se v istem trenutku pojavijo, zradirajo in prepišejo, kar učinkuje kot grob rez v zvočnem tkivu celote. Ta učinek je še posebej slišen v mimogovorih Resnika in Maierja ali Resnika in Parrinija, saj predvsem Parrini s svojo divjo škripajočo violino podaja nepričakovane, fine zvočne iskre robovom Resnikovih grobih zvočnih potez.

Sicer se Resnik in Parrini občasno tudi srečata v spontanih spiralastih prepletih, vendar celota svojo najbolj prepričljivo izraznost črpa iz kontrastne hkratnosti štirih svobodnih glasov. Medtem ko Jerič zvočno tkivo z občutkom razteza in spet krči, se skupaj z vedno znova presenetljivo melodičnim Maierjem (kjerkoli sem ga doslej slišal, je bil odličen) ustvarja grobo grundirana podlaga, preko katere Resnik nanaša svoje debele monokromatične zvočne nanose, ki jim teksturo zagotavlja prav Parrinijevo izjemno bogato in domiselno škripanje. Kar pri tem šteje, ni toliko posamezna fraza, temveč njihova povezanost v gibki abstraktni ekspresionizem skupinskega izraza.

Z albumom From the Sky je Cene Resnik torej dokončno utrdil svoje mesto med našimi trenutno najbolj prepričljivimi svobodnojazzovskimi glasbeniki. In pri tem je toliko pomembnejše in tisto, kar najbolj prepriča, prav to, da svoj izraz razvija s predanostjo in neposrednostjo, a hkrati na tak način, da je njegovo sidro še dovolj blizu tradiciji, iz katere izhaja. Album namreč potrjuje pomembnost nians, ki svobodno godbo ločijo od svobodnojazzovske. To razlikovanje je Resnik s svojim kvartetom vzorno in individualizirano ponotranjil.