Ponovni triumf dobrodošlih gostov

Italijanska komorna kantata (najpogosteje z ljubezensko in pastoralno tematiko ter jasno strukturo zaporedja recitativov in arij) je bila v obdobju baroka med najbolj prefinjenimi dosežki umetnosti. Na podobno visoko raven se je stoletje pred njo povzpel madrigal kot druga zvrst, ki v sebi uravnovešeno združuje glasbo in poezijo. Vzporedno je isto tradicijo skozi stoletja gradila opera, le da v večjem formatu ter z dodatkom igralske interpretacije kot vizualne podkrepitve vokalno-inštrumentalne pripovedi. Vendar po prefinjenosti in strnjenosti druge zvrsti redkokdaj zdržijo primerjavo s kantato – če seveda primerjamo vrhunske ali vsaj zgledne izvedbe.

Takšnih izvedb smo vajeni iz atrija ZRC SAZU na Novem trgu v Ljubljani, kjer ansambel musica cubicularis že sedmo sezono prireja koncerte stare glasbe. Na njih se zasedba ansambla spreminja v skladu z izbranim sporedom, tako da vedno nastopijo solisti – specialisti za izbrani repertoar. In tokrat, v torek, 3. oktobra, ni bilo nič drugače. 

Na oder sta poleg violončelista Domna Marinčiča in čembalista Tomaža Sevška (edina stalna člana zasedbe) stopila dva pogosta in vedno dobrodošla gosta na slovenski sceni stare glasbe, slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj, ki že vrsto let živi na Nizozemskem ter koncertira po vsej Evropi, ter britanski lutnjist Sam Chapman, ki živi v Švici in je slovenske ljubitelje stare glasbe že večkrat očaral s svojimi nastopi. Ansambel si je tokratni spored zamislil kot idiličen sprehod po mitski Arkadiji – pokrajini, v kateri se nesrečna in nedolžna ljubezen izmenjujeta pogosteje od letnih časov in ki je s svojim antičnim izvorom navdihovala predvsem umetnike renesanse in baroka. Ogrodje sporeda so tvorile tri kantate: Son io, barbara donna Alessandra Scarlattija, De' suoi bei lumi avara Bernarda Pasquinija ter Qualor crudele Georga Friedricha Händla.

Barbara Kozelj se je predstavila kot izjemno prepričljiva solistka. S svojo virtuozno vokalno tehniko obvladuje pretanjene manipulacije zvočne barve in intenzitete, odlična je v fraziranju in akcentuaciji ter nenazadnje tekoče in spevno podaja melodijo. Skozi njene interpretacije so v polnosti zaživela tako besedila kot glasba. Glasbene plati nastopa Barbare Kozelj ni zasenčila niti njena očarljiva odrska prezenca.

Zvočnost glasbila, na katero igra Sam Chapman, pogosto ne pride do izraza pri ansambelski igri – lutnja je v vlogi continua zelo diskretna, njen naravni zvok je namreč tišji od čembala in violončela. Zato pa se toliko bolj razcveti v prijetnem kontrastu, kakršnega je ustvarila sonata za lutnjo solo Giovannija Zambonija. Chapman jo je interpretiral izjemno prefinjeno, elegantno in spevno. Lutnja zlahka zveni precej »suho«, toda pod Chapmanovimi prsti postaja njen zvok izjemno voluminozen in barvit in umetnik ga zna spretno zajeti v spevne fraze. Te so posebno živost vdihnile melodijam plesnih stavkov in v fugi, ki veliko zahteva od izvajalca in jo redkeje najdemo na lutenjskem repertoarju.

Domen Marinčič se je kot spreten solist na baročnem violončelu izkazal v sonati Gaetana Bonija, Tomaž Sevšek pa v toccati in passacaglii Bernarda Pasquinija. Skozi ciklus koncertov Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu vedno dokazujeta, da sta enako domača in prepričljiva tako v vlogi bassa continua kot v solističnih točkah. S tem kot edina redna člana ansambla musica cubicularis kažeta splošno visoko raven tega koncertnega cikla.

Ta se počasi bliža koncu svoje sedme sezone, osma pa je že delno zasnovana. Zaenkrat lahko nakažemo le to, da bo v njej močno zastopana italijanska glasba, kot nam je v predkoncertnem pogovoru z dr. Klemnom Grabnarjem namignil Marinčič, umetniški vodja cikla. Koncert in pogovor sta bila tokrat vpeta tudi v spored prvih Dnevov slovenske muzikologije, ki so med 2. in 5. oktobrom potekali v organizaciji Slovenskega muzikološkega društva.