Popotnica

Ljubljanska zasedba Haiku Garden bi lahko bila tudi iz Dublina, San Francisca, Pertha, Liverpoola ali kakšnega drugega mesta z zemljine oble indie rocka. Kar je dobro in slabo. Dobro zato, ker je že s kratkometražnim prvencem koherentna, primerljiva ali, če hočete, konkurenčna podobnim vrstniškim skupinam po svetu; slabo pa, ker se hočeš nočeš izgubi v globalni množici podobnih kitarskih zasedb. Seveda je še prezgodaj in tudi nepošteno strogo soditi. Kvartet ni skupaj niti še dve leti in je tako rekoč na začetku ustvarjalne poti, je pa takšen komentar nujen in povsem dobronameren. Sploh po nakazanem potencialu na EP-ju Waver, ki je izšel na CD plošči in kaseti oziroma ki se ga da brezplačno pretočiti v digitalnem formatu.

Truščarska mehkoba Haiku Gardna privleče in sproži simpatije, podporo in tudi željo, da bi se skupina v nadaljevanju odlepila od premočrtnega preigravanja (pod)žanrskih vzorcev in razvila samoniklejši izraz. Vsekakor pa bi (bo) morala biti previdnejša s samohvalo, kot je širokoustenje o zgodovinskem mejniku shoegaza v naši slovenski alternativni glasbi, ki naj bi ga bend zabil kot prvi predstavnik tega stila pri nas. Ker je na žalost že preveč tako imenovanih prvih, naj takšne piarovske puhlice raje prepusti recenzentom in zgodovini, saj se z njimi lahko kaj hitro ujame v past domačijske izoliranosti. Sodeč po ustvarjenem, si bend še najmanj želi biti prvi na vasi in zadnji v mestu.

Že primerjava zgodnejšega demo posnetka (https://soundcloud.com/haiku-garden/until-then) skladbe Until Then z inačico na kompilaciji Klubski maraton 15 (https://soundcloud.com/klubski-maraton) in zadnjo verzijo s kratkometražnega prvenca razkrije hiter razvoj zvočne estetike skupine, ki je v tem času postala v prvi vrsti prepričljivejša. Ni se odrekla začetni ideji, da bo igrala shoegaze. Kitarska melodika distorzije in feebackov zlito poje z dinamično ritem sekcijo. V izpeljavah viharnih kitarskih pasaž se je bend poslovil od začetniških krčev. Postal je samozavestnejši in nastopa brez spodrsljajev. V štirih tekočih, spevnih skladbah in uvodni Arrival, ki stoji kot simboličen pozdrav začetku fonogramske kariere skupine, se pokaže, da Haiku Garden sicer zna krotiti kitarski trušč, ni pa z njim še povsem na ti. Kvartet se s strahospoštovanjem izmika izbruhom, kot da bi se bal izgubiti kontrolo nad gradnjo zvočnega zidu. Posiljeno poigravanje z zvočno panoramo v zaključku pesmi Mercury pa namigne na kanec naivnosti, ki ga še premore. Za zdaj mu manjka nekaj drznosti in prodornosti, ki ju, na primer, pokažejo njihovi vzorniki My Bloody Valentine; vendar ni razloga za preplah. Da se je komaj dve leti stara skupina z Gregorjem Bajcem iz Persons From Porlock odločila vse posneti in zmiksati v lastni režiji, je dobra popotnica tako s kreativnega kot (samo)pedagoškega vidika. Mastering ameriškega somišljenika Jaka Reida je zapakiral reprezentativen, fino izpiljen in dodelan kratkometražec. Z njim si odpira duri. Zaključna pesem Rosetta, ki odstopa od preostalih po nabrušenosti in tršem pristopu celotnega benda, stoji na zadnjem mestu kot prerok – pusti nas žejne in nevedne, v kaj se bo pretvorila mehkoba kitarskega trušča. Nabiranje novih koncertnih izkušenj bo še kako odločilno za vse tisto, kar nas čaka v prihodnje. Haiku Garden naslednjo izdajo napoveduje za konec drugega leta, še zdaleč pa se ne ve, kam bo bend odneslo. Naj ga viharna svoboda odnese nad prežvečene lo-fi šablone dream popa, shoegaza in nove psihedelije, naj si dovoli kršiti kanon in odlepiti od tal.