Pornografija ne zadovolji, ljubezen ne osvobaja

Do prejšnjega albuma Damirja Avdića, Radikalno šik iz leta 2019, smo imeli ambivalenten odnos, ki smo ga obelodanili na pričujočem portalu. Ob zasluženih priznanjih je bil glavni očitek ta, da je kantavtor ob najnovejši kulturni revoluciji mlajših generacij nekoliko zamrznil, njegov gnev pa se je iz središča lucidnih sanj o peklu tako imenovanega poznega kapitalizma preselil nekam na obrobje, kjer je začel delovati za odtenek manj pronicljivo in za  odtenek bolj zagrenjeno. To ni bila več grenkoba pankerja, temveč starca. Kadar njegove besede izvirajo iz konsistentne in predelane drže, temu sledi tudi zvok, tudi kitara in glas, njun nepogrešljivi ritem, njuno ponavljanje z razliko. Morda gre celo za Avdićev najbolj dovršeni album – ne moremo ravno reči, da najboljši, saj je zelo dobrih kar nekaj – in to zato, ker se na njem kot morda še nikoli pred tem spojita politično in osebno. Avdićeva ranljivost, njegove rane se odprejo in postanejo simptomi zunanje resničnosti. Pa tudi zato, ker osamljeno rine skozi neverjeten ideološki vozel, ker rine proti toku še bolj kot kdaj prej. In to s koherentnostjo ter samozavestjo, ki jo od njega sicer pričakujemo, a je v tem trenutku daleč od samoumevne.

V času, ki je minil do najnovejšega albuma, ki nosi ime Mainstream Horror, je mastno distorzirani poet stvar pregnetel, prežvečil in prebavil. Rezultat sodi med enega njegovih najpronicljivejših produktov. Kot kaže, je potreboval odriv, kar je povezano z organskimi spremembami v svetu. V zadnjih letih so se namreč zgodili izjemni kulturni premiki, ki so vladajočo ideologijo in ekonomsko ureditev uspeli še bolj mistificirati in utrditi. Ker se ta skriva za masko občega sprejemanja in božanja identitarnih dušic, ker se je liberalni kapitalizem zlil s socialnim liberalizmom v prej nesluteni meri, do ravni množične psihoze, skorajda ne moreš več biti levičar, ne da bi bil desničar. Nekako se je treba vrniti k Pasoliniju, levičarju, ki je trdil, da je tradicija njegovo edino domovanje. Če je bil Avdić na Radikalno šik mestoma nevarno blizu desničarskemu šupku, je zdaj radikalno based; kdor izraza ne razume, ker ne spremlja memerske kulture, temu hitra razlaga tudi ne bo pomagala. Vredno ga je uporabiti, ker imenuje natanko to, kar želimo povedati. 

Ni več mogoče kritizirati kapitalizma, ne da bi se spet spopadli z vprašanjem vrednot. Avdić nam postreže z ničkoliko verzi, ki diagnosticirajo stanje duha, ja, duha. Na komadu Ako ne padam tako pravi: »Ne umiremo ko ratnici / umiremo ko jadnici. / Pornografija I rituali / naš su eros I tanatos. // preko dana na aplikaciji / noć na hemiji. / na kurcu diagnoza / na riječima kondomi. // udaramo što je dozvoljeno / poštujemo što je isplativo. / naš put za pakao / poploćan je političnom koreknošću.« Celotni razpon od sredine na levo je v tem. Vsi so ponotranjili živalski humanizem, vsi so ničejanski zadnji ljudje. Nobene Ideje ne rabimo, samo instant fuk, dostavljen preko aplikacije, pitanje s tabletami in VR sanjami, revolucijo bomo delali v Metaversu. Človekove pravice so namenjene temu, da nam kar najbolj olajšajo pot do tega, da smo kar najbolj prežvekujoče žverce. To ni več samo vprašanje ekonomske enakopravnosti, to je tudi vprašanje, kaj pomeni biti človek. In nobena levica ne bo uspela, če si ga ne postavi na novo. To je popolna ujetost v kapitalistični realizem, v prisilno depresivno hedonijo, o kateri piše Mark Fisher, eden najglasnejših kritikov 21. stoletja. 

Poglejte, ne želimo pridigati, toda te stvari ne zadovoljujejo. Gre za življenje na banalni ravnini, v brutalni sivi uravnilovki depresije. V uvodnem in naslovnem Mainstream Horrorju nam bard panka postreže z eno najboljših diagnoz sodobnega človeka sploh: »Pornografija me nije zadovoljila / ljubav me nije oslobodila.« Problem tega človeka je, da je njegov pekel limbo: stanje večnega nemira, brskanja za rešitvami v mentalnem prostoru, ki ne ponuja nobenega izhoda, vsaka nova izvrtana vrata poglabljajo število možnih poskusov, a ne vodijo nikamor. Hedonizem in romantika sta dva obraza istega idola. 

Gola kritika kapitalizma postaja nezadostna. Srečanje Žižka in Varufakisa, ki napovedujeta konec kapitalizma, je, kot slišimo v drugi pesmi, zgolj še ena banalnost več, zgolj še en nedogodek kulturne industrije. Pospremi ga poetov sarkastični vzdih: »vau, vau.« Res je, da sta oba na dogodku, na katerega se verzi nanašajo, prišla do zaključka, da se začenja nekaj novega. Vendar bomo to morda bolje razumeli, če raje kot njiju v Cukrarni poslušamo Avdiča. Avdića po tem, ko zagleda njun plakat na reklami neodvisnega medija v centru Ljubljane.

Najbolj frontalen obračun z likom s prejšnjega albuma, kremenito in dostojanstveno priznanje o lastni zapoznelosti, ki pa šele omogoča začetek nečesa novega ter stojo in obstajanje na pravem mestu, onkraj sarkazma in silovite satire, ponudi komad z naslovom 19. Gre za zgoščeno avtobiografijo: devetnajst je število let, ki so minila od konca druge svetovne vojne do avtorjevega rojstva. Ta avtobiografija je istočasno demistifikacija vseh zgodovinskih mitov in idealov, je sesutje jugonostalgije, hohštaplerskega tripanja na rdečo zvezdo in masturbacije na JLA. Vendar je hkrati več kot sesuvanje teh idolov, je tudi ontološko pričevanje o tem, da se vsi ideali mladosti – to pa je enako kot vsi politični ideali nasploh – vedno sesujejo v prah. Skoraj usoda je, da vsakdo izživi ideale svoje mladosti, ker starost ne bo imela milosti; da se smejimo zdaj, ker nam kasneje nič več ne bo smešno. Poglejte, mar se ne zdi nekam žalostno, ko na kup zberejo ostarele akterje zgodovinskih dogodkov, partizane ali pa šestdesetomašnike, in jih sprašujejo o tem? Žalostno tako zato, ker se vse to izjalovi, kot tudi zato, ker se zdi, da bo vsakdo, ki vse stavi na zgodovino, na uresničenje znotraj zgodovine, na koncu zveden na karikaturo, pripovedovalca starih zgodb. To bodo iz njega naredili drugi, tisti, ki bodo sami končali na enak način. 

To pesem lahko poslušamo vzporedno s pesmijo Dijete, kjer gre Avdić do konca v cinizmu do svoje pozicije, ki je istočasno simptomatska kritika vsega obstoječega. Ukvarja se z dediščino svoje umetnosti: morda bo neki otrok odkril njegove pesmi, morda bo svetnik ali pa Hitler, toda verjetnejše je vendarle, da bo ta zanamec preprosto gledal nazaj in bo ogorčen nad nami, da nas bo popljuval, stoječ sredi splošnega razsula. Vendar to ni defetizem glede lastnega dela: dvoumnost ostaja, dvoumnost je realistična, realnost pa vedno premaga naša predvidevanja, tako defetistična kot optimistična. Nemočni smo glede tega. 

Kaj bi še dalje nakladali, priostrenih spoznanj v obliki dvostihov in mračnih, ciničnih haikujev je na albumu veliko. Tole najbrž deluje kot diskurzivna in ideološka analiza, ampak to je zato, ker je Avdić bard. Kadar njegove besede izvirajo iz konsistentne in predelane drže, temu sledi tudi zvok, tudi kitara in glas, njun nepogrešljivi ritem, njuno ponavljanje z razliko. Morda gre celo za Avdićev najbolj dovršeni album – ne moremo ravno reči, da najboljši, saj je zelo dobrih kar nekaj – in to zato, ker se na njem kot morda še nikoli pred tem spojita politično in osebno. Avdićeva ranljivost, njegove rane se odprejo in postanejo simptomi zunanje resničnosti. Pa tudi zato, ker osamljeno rine skozi neverjeten ideološki vozel, ker rine proti toku še bolj kot kdaj prej. In to s koherentnostjo ter samozavestjo, ki jo od njega sicer pričakujemo, a je v tem trenutku daleč od samoumevne.