Poslednja konservativna revolucija festivala Slowind

Tretji koncert devetnajstega Slowind festivala – glede na finančne načrte Ministrstva za kulturo lahko rečem kar poslednjega tovrstnega festivala sodobne glasbe – je 27. novembra ponudil inovativni vpogled v »konservativnega revolucionarja« Arnolda Schönberga. Pogled na Schönbergov napredni glasbeni jezik je bil podan iz intimne glasbene perspektive dveh sodobnih skladateljev, Bricea Pauseta in Larise Vrhunc. Oba sta se pri snovanju novitete za Slowindov festival navezala na Schönbergov vpliv oziroma konkretneje na njegove glasbene sledi, ki so usmerjale njuno skladateljsko pot. Oba sta z novim delom v središče postavila zasedbo pihalnega kvinteta, tako kot je to prej naredil Schönberg v prelomnem Pihalnem kvintetu, op. 26, v katerem je prvič uporabil dvanajsttonsko tehniko. In prav ta nas je primerno vpeljal v drugo polovico koncertnega programa.

S skrbnim angažmajem kvalitetnih mednarodnih poustvarjalcev in ustvarjalcev ter uvrščanjem zgodovinsko prelomnih skladb 20. stoletja v svoj repertoar je Slowind doslej odpiral profesionalnim glasbenikom, skladateljem, muzikologom in glasbenim ljubiteljem vpogled v svetovno glasbeno srenjo in vključeval v to še slovensko ustvarjalnost, zato je potiskanje te platforme na eksistencialni rob s strani Ministrstva za kulturo še toliko bolj nenavadno in kar neodgovorno.

FERNAB Bricea Pauseta vsebuje glasbeni material (motivične okruške in akordske strukture), ki jih je skladatelj vzel iz Schönbergovih Petih skladb za orkester, op. 16. Skladba nikakor ni zvenela kot povzemanje »najljubših trenutkov« iz izvirnega dela, temveč je razpirala Pausetov osebni slog, ki je zavezan modernistični gradnji kompleksnejših tekstur. V drugem stavku je bilo moč zaznati ponovitve akordskih zgradb in glasbenih okruškov, ki so delovali kot senca prvega stavka, medtem ko je tretji stavek zazvenel v kontrastni trpki kromatičnosti. V glasbeni tok so razen tega vdrli zametki drugačnega: melodični utrinek tonalnega in momentalni preblisk jazzovsko zveneče lestvične pasaže.

V svojem novem delu z naslovom Sledi je Larisa Vrhunc uskladila Schönbergove impulze s svojo glasbeno teksturo. Glasbeni material je vpela v oscilacije, kroženja in preobražanje enega okruška tega materiala, pri čemer je prišel do izraza njen spektralni zorni kot. Skladateljičin pristop je nadgradilo še presenetljivo dinamično stopnjevanje do fortissima, kar pri njej redko slišimo. Kvintet Slowind je virtuozno izvajal multifone in jasno nakazal strukturo Larisine glasbe, v kateri sem v zvokih ptičjega petja zaznala kot da Messiaenov pridih. Nasprotno sem na nekem drugem mestu prepoznala nekaj klišejsko tipičnega sosledja: pihala družno prehajajo iz klasičnega proizvajanja zvoka k votlemu topotanju ob pritiskanju na zaklopke in šumenju.    

V nadaljevanju sem Schönbergov Pihalni kvintet, op. 26 končno doživela v živi izvedbi. Domači sestav je dobro artikuliral motivično-tematski material, čeprav je obseg skladbe povsem razumljivo terjal nekaj spodrsljajev (predvsem v rogu).

Dialog o glasbi z glasbo, ki ga je sprožil tretji koncert, se je 28. novembra nadaljeval s prvo skladbo četrtega koncertnega večera. Člani godalnega kvarteta Dissonance Janez Podlesek, Oliver Dizdarević in Klemen Hvala so brez zadržkov, z grobimi umetnimi flažoleti, Bartókovim pizzicatom in igro col legno podali skladbo, ki jo je Luigiju Nonu posvetil Claus-Steffen Mahnkopf. V ospredje je stopila predvsem igra violista, ki je bila izrazito dinamično razgibana. 

Passacaglia v g-molu Georga Muffata je v strokovno podkovani in tehnično izpiljeni izvedbi Pauseta na čembalu razkrila spoj passacaglije z rondojem ter izpostavila inovativno slogovno zanimivost s konca 17. stoletja, sintezo različnih nacionalnih stilov. V to obdobje spada tudi Sonata št. 6 v c-molu Heinricha Ignaza Franza von Biberja, ki so jo s historično informirano prakso izvedli člani ansambla L'Académie des Cosmopolites z violinistko Céline Steiner, Massimom Pinco na violonu in Bricem Pausetom na čembalu. S posebno pozornostjo do karakterne raznolikosti posameznih stavkov se je izkazala predvsem violinistka.

Preskok v 20. stoletje, v glasbo onkraj vsebinski zgodovinsko slogovnih referenc, je prinesla skladba Allegro sostenuto Helmuta Lachenmanna. Varljivi naslov skladbe so razkrinkale razširjene izvajalske tehnike: sporadični pritiski na določen ton na klavirju v stilu staccata, kratki zamahi na violončelu in pizzicati so se pomešali s hitrimi in kratkimi izbruhi zgoščenega glasnega glasbenega okruška. Lachenmannov koncept razstavljenega arpeggia je osvetlila budna igra klarinetista Jurija Jenka, violončelista Milana Hudnika in pianista Marjana Peternela.

S skrbnim angažmajem kvalitetnih mednarodnih poustvarjalcev in ustvarjalcev ter uvrščanjem zgodovinsko prelomnih skladb 20. stoletja v svoj repertoar je Slowind doslej odpiral profesionalnim glasbenikom, skladateljem, muzikologom in glasbenim ljubiteljem vpogled v svetovno glasbeno srenjo in vključeval v to še slovensko ustvarjalnost, zato je potiskanje te platforme na eksistencialni rob s strani Ministrstva za kulturo še toliko bolj nenavadno in kar neodgovorno.