Poslušajte to!

Beatsi oziroma inštrumentalne hip-hop scene ter vsi raznoliki odvodi so zadnja leta na domačih tleh izredno migotavo področje. Močne izvajalce in prodorne kose pozna ljubljansko podzemlje, zanimive reči se dvigujejo iz Velenja in Maribora, spregledati ne gre niti obalnega prispevka h kulturi klepanja ritmov, ki je morda še najbolj samosvoj in aktualno eklektičen. Slednjega v liniji levopolne produkcije nedvomno v prvi vrsti predstavlja Blaž Gracar – Blaž, 24-letni Izolčan, čigar delo pod psevdonimom Dpek in v duu R.I.C. poznavalci poznajo že slabo desetletje, širša alternativna skupnost pa se je z njim seznanila leta 2014, ko je pod okriljem založbe Beton Records izdal najprej EP b in potem še razširjen kompilacijski plošček z novejšim in starejšim materialom The b Of. Kritiška skupnost je hitro prepoznala njegovo žilico za elektronsko glasbeno produkcijo; uzrli smo izvajalca zelo samosvojega, čistega sloga, čigar muzika je iz pravih zvočnikov zvenela prodorneje in bolj dodelano kot celo velecenjeni vrhunci domače producentske srenje, in to ne glede na žanr ali obdobje. Že prve sekunde prvega komada z omenjene plošče za Beton Records so nas z zvočnimi finesami in naphanostjo frekvenčnega spektra vrgle na rit. Poleg tega je Blaž takoj zvenel kot nekdo, ki obvlada širše polje raziskovalne elektronike in ni le tipičen beatmaker; njegove kompozicije bi po osnovnih komponentah lahko šle v katerokoli smer, razprtost njegovih končanih komadov pa kaže na preseganje meja ne zgolj alternativnih žanrov, temveč tudi undergrounda ter sredinskih in popularnih muzik.

V obdobju po izdajah na Betonu je Blaž prepričal še z nastopi v živo, najudarnejši je bil morda njegov nastop v duetu z bobnarjem Simonom Intiharjem na lanskem MENT-u, ko je povzročil eksplozijo v nabito polnem metelkovskem klubu Channel Zero. Poleg tega se je podal v serijo sodelovanj, tako z že omenjenim Intiharjem (The Canyon Observer ...) kot z mariborskim somišljenikom Šuljom (Tekochee Kru) kot Bags, izdal je tudi serijo remixov, h kateri je prispevala vsa domača smetana, v bližnji prihodnosti pa bomo njegovo delo lahko slišali na novem N'tokovem albumi; in še kje.

Don't Listen To This, njegov pravi debitanski album, je izrazit korak v široko zastavljeni evoluciji Blaža kot avtorja in performerja. V izhodišču je bil zamišljen kot album dueta med Blažem in Simonom, a se v tej obliki ni realiziral, saj sta se kolega kreativno razšla. Blaž je bil tako v zaključnih korakih produkcije prisiljen krpati in ponovno sestavljati kose, predvsem njihove ritmične tračnice. Vendar vsega tega nikakor ne bi mogli ugotoviti iz končne podobe albuma, ki je jasno stilsko in zvočno zastavljen, dovršen tako na melodičnem in pesemskem nivoju kot na ravni aranžmaja in groova. Sicer bi morda lahko rekli, da se skozi zvočno homogenost linij sintetizatorjev in semplov izkazuje tendenca, da eden od inštrumentov izstopi in se tako transparentneje uleže v dialoško igro z drugim – bobnom, vendar ta plat zvočnosti plošče Don't Listen To This kvečjemu pripomore k bolj celovitemu zvočnemu vtisu in nam kaže Blaža kot izvajalca s prepoznavno in edinstveno glasbeno identiteto, izvajalca, ki po odločnosti močno štrli iz povprečja (ne)primerljive produkcije.

Na novi plošči se Blaž vzpostavi kot eklektičen, brezkompromisen stilist, ki mu je bližje IDM-ovska in neodvisna levopolna produkcija kot zatohli prostori žanrsko ozkega hip-hop beatmakerstva, ki so zlahka posnemljivi. Avtorske harmonične strukture in melodični motivi nastopijo v ojačani luči in so ključni za njegovo netipično beats zgodbopisje. Fant veliko več razmišlja o okvirih bolj klasičnega inštrumentalizma in aranžiranja kot pa o iskanju toplih žemljic opojnih, zasvojljivih semplov in hlapečih nostalgičnih mariniranj. In končno lahko Blaža spoznavamo tudi kot kritičnega posameznika, ki preprosto razmišlja v nekoliko premeščenih, drugačnih okvirih; z nedavno objavljenim videospotom za skladbo Friendzone, denimo, naslavlja problematiko netipičnih, neobičajnih intimnih zvez in odnosov, problematiko marginalizacije tistega, kar odstopa od večinskih gibanj, celo pozitivno diskriminacijo znotraj razdrobljenih margin.

Zato ni čudno, da Don't Listen To This zveni naenkrat radikalno odprto in jasno določno. Posamezni komadi so utemeljeni na zelo raznolikih ritmičnih vzorčenjih, beati so polni premikov, pesemske strukture so kljub dokaj klinični synthovski zvočni naravi pripovedne in asociativne, čustvene igre. Blaž lahko igra romantičnega zanesenjaka v nostalgično vznesenih komadih epskih razsežnosti in tudi igro nepopustljivega drilanja basov ter hektičnih visoko oktanskih, tako funkcionalno pragmatičnih kot raziskovalnih razbijaških perkusivnih ekskurzij. Taka aranžerska prilagodljivost je znak prvonosilca kreativnega gibanja, ki ima potencial, da zaobjame vsak stil in se adaptira glede na različna okolja z raznolikimi potrebami. To se na neki način že kaže v njegovih sodelovanjih – najbolj nedavno v duetu Bags s Šuljom, ki oba izvajalca preseže v njunih specifikah ter ju hkrati sintetično veže in oža skoz stilsko prilagajanje, ki zveni kot idealističen kalup, polje možnosti nekega stila.

Blaž se kot producent počasi, a vztrajno dviguje v odmaknjeno konico domače elektronske produkcije. To je posebno očitno, ko se ozremo na daljši lok njegove zgodbe in na bodočnost, kot jo odpira album Don't Listen To This, ne da bi pri tem izpadel kot zgolj časovni zaznamek v smeri razvoja producenta. Pred nami je torej zaključena, celovita plošča z jasno smerjo in vendar blaznih razsežnosti, plošča, ki svojega avtorja vzpostavlja kot pralnico različnih vnosov, vplivov, sodelovanj (v komadu Friendzone Blaž pritegne k igri svojega očeta Ivana, akademskega violončelista, ter s tem še poudari tendenco po aranžmaju za zasedbo, ki se zdi Blažu ključnega pomena). Še ga bomo slišali – in gotovo vsakič še malo hrupnejšega. V živo se nam ponuja že ta četrtek, 17. marca, ko bo v okviru Festivala Tresk nastopil na velikem odru Kina Šiška.